Artfiks

[Kritika] Triurna privatna tura po londonski Narodni galeriji

Piše: Anja Guid


[Festival dokumentarnega filma]
 Narodna galerija (National Gallery, 2014)
 Režiser: Frederick Wiseman
 Slovenska Kinoteka 13. 3. 2015, Kinodvor 15. 3. 2015

 

Vir FB stran filma
© Facebook  stran filma

 

Američan Frederick Wiseman velja za enega največjih še živečih režiserjev dokumentarnih filmov. Vse od leta 1967, ko je posnel film Titicutske norčije, v katerem je s kamero sobival z zaporniškimi pacienti državne bolnišnice v mestu Bridgewater v zvezni državi Massachusetts, se skozi filmski medij Wiseman ukvarja s portretiranjem različnih svetovnih institucij.

 

Stalni gost ljubljanskega festivala dokumentarnega filma se je letos slovenski javnosti predstavil z dokumentarnim filmom o eni izmed najznamenitejših galerij na svetu, s filmskim portretom londonske Narodne galerije. V leta 1824 ustanovljeni umetnostni instituciji, ki jo je Wiseman po svojih besedah izbral zaradi obvladljive velikosti in manjšega števila razstavljenih del, je snemalna ekipa preživela tri mesece. Nadaljnjih trinajst mesecev dela je Wisemanu vzelo preučevanje in urejanje posnetega materiala.

 

Wisemanov film v resnici spominja na privatno in privilegirano turo po eni najpomembnejših umetnostnih institucij v angleški prestolnici. Kamera gledalca popelje v estetsko oblikovane razstavne prostore med najznamenitejše portrete zgodovine umetnosti, katerih podobe se izmenjujejo z obrazi naključnih obiskovalcev, ki postopajo pred njimi. Na svoji poti sreča vrsto navdihujočih galerijskih delavcev – vodičev, pedagogov, kustosov in umetnostnih zgodovinarjev – ki entuziastično predstavljajo in interpretirajo razstavljena umetniška dela ter stoletja stare umetnine skušajo približati sodobni in laični publiki pred seboj.

 

Triurna wisemanovska ekskurzija pa ne vključuje le klasičnega vodstva po razstavi, temveč gledalca popelje tudi v osrčje galerijskega mehanizma in mu omogoči vpogled v prostore, sicer namenjene zgolj zaposlenim. Popelje ga v upravne prostore, na sestanke galerijskega vodstva in osebja, spozna ga z delom v restavratorskih delavnicah, prisede k izdelovalcu okvirjev, pridruži se učencem, ki se v okviru pedagoškega programa galerije pod strokovnim vodstvom urijo v risanju človeškega akta. Prav vpogled v tovrstne, javnosti načeloma nedostopne segmente londonske Narodne galerije je tisti, ki dinamizira relativno umirjeno gibanje kamere in linearno dogajanje v filmu.

 

Film o galeriji, ki jo po številu obiskovalcev prekaša le še Britanski muzej, je posnet z distance, značilne za režiserjev dokumentarni filmski opus. Režiser v dogajanje pred kamero ne posega, ne režira akcij ljudi, ki se znajdejo pred njo. Itinerarija kamere ne določi vnaprej in za film nima predhodno pripravljenega scenarija. Manipulacije so deležni le njegov način snemanja in kadriranja ter kasnejša montaža, ki ji vedno nameni največ časa. V filmu ni nobene fikcije ali igranja, nobenega pripovedovalca ali voice-over naracije. Na filmsko platno skuša režiser gledalcu predvsem projicirati svojo izkušnjo, ki jo je doživel ob snemanju, mu dati občutek, da je bil tam prisoten tudi on.

 

Nekoga, ki v umetnostne galerije zaide le poredko, Wisemanov najnovejši film najbrž ne bo pritegnil, pa tudi ne tistih, ki jih umetnost ne zanima. Enako mučen se bo najbrž zdel nemirnemu gledalcu, nevajenemu daljših filmskih projekcij. Ogled filma o londonski Narodni galeriji pa vsekakor priporočamo tistim, ki jih ne zanimata le likovna umetnost in umetnostna zgodovina, temveč tudi samo delovanje te eminentne muzejske institucije.