Artfiks

[Kritika] Hommage Janezu Knezu, hommage proletariatu

Piše: Anja Guid


Janez Knez, Pregledna razstava grafike
3. 2015–9. 8. 2015
 Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
 Kustosinja: Breda Škrjanec

 

Janez Knez, vir MGLC
© MGLC

 

 

V institucijah sodobne umetnosti, ki jih v zadnjih letih obvladujejo predvsem novi mediji, prostorske postavitve ali nematerialna, skrajno teoretično usmerjena umetniška dela, grafika danes le redko najde svoj prostor. Dvodimenzionalnost medija, ki ga mnogi razumejo kot tradicionalnega in zato že preživetega, je tista karakteristika grafičnih del, ki se v poplavi teatraličnih umetniških instalacij zdi najbolj omejujoča. V kontekstu razstavne postavitve je z grafiko težko manipulirati, v odnosu do prostora je manj fleksibilna, v primerjavi z novimi mediji statična in posledično je po mnenju mnogih omejena njena intenzivnost nagovora gledalca. Da jukstapozicija lesorezov, bakrorezov in sitotiskov v belem galerijskem prostoru ne izzveni v svoji horizontalnosti, je poleg kvalitete grafičnih del in močnega vsebinskega koncepta prav dramaturgija razstave tista, ki se pri prezentaciji tovrstnih del izkaže kot ključna.

 

Rednega razstavljanja grafičnih del v našem prostoru se skladno s svojo primarno funkcijo loteva le ljubljanski Mednarodni grafični likovni center, v katerem je od konca meseca marca na ogled pregledna razstava že pokojnega slovenskega grafika, slikarja in kiparja Janeza Kneza. Odličen risar in kolorist, rojen leta 1931 na Dobovcu nad Trbovljami, je v grafiki poznan zlasti po svojih socrealističnih lesorezih iz šestdesetih let, posvečenih zasavskim revirjem, ter po svojem zadnjem ciklu črno-belih monumentalnih grafičnih del, s katerim je večkrat sodeloval in bil nagrajen tudi na ljubljanskem mednarodnem grafičnem bienalu.

 

Na razstavi so predstavljena štiri obdobja njegovega dolgoletnega ustvarjanja v grafiki, od zgodnjih, realistično usmerjenih del do enobarvne abstrakcije devetdesetih. Prevladujoča grafična dela so zaradi širšega razumevanja Knezovega dela dopolnjena z risbami, slikami in nekaj umetnikovimi plastikami, več o kontekstu nastanka razstavljenih del pa je napisanega v krajših spremnih besedilih, ki jih najdemo v posameznih razstavnih prostorih. S kustosinjo razstave Bredo Škrjanec je pri postavitvi sodeloval tudi umetnikov starejši sin, akademski slikar Janez Miško Knez.

 

Prvi del sicer koncizno in estetsko oblikovane razstave je namenjen Knezovemu najstarejšemu grafičnemu ciklu, njegovim realistično usmerjenim lesorezom, zaznamovanim z industrijsko motiviko in delavsko ikonografijo. Knez, ki se je po študiju slikarstva na ljubljanski akademiji vrnil v domače kraje in se ustalil v Trbovljah, je v teh grafikah ostajal zvest podobam iz rudarskega okolja, ki ga je obdajalo. Pred rovom, Rudarji, Zadnja cigareta – v obdobju, ko je slovensko umetnost obvladovala abstrakcija, je Knez samovoljno vztrajal v realističnem slogu in zanj značilni socialni tematiki. Poleg same vsebine so predvsem berljive oblike in razumljivost del, njihova dostopnost preprostim ljudem in manj izobraženemu človeku tisto, kar njegovim zgodnjim grafikam daje socialen ton. Prav s temi deli je umetnik posredno vplival na razvoj slovenske retroavantgardne umetnosti v osemdesetih letih, bila so tudi podlaga kasnejših del umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst. Črno-bel delavski imaginarij prvega dela razstave dopolnjuje tudi barvna, celostenska reprodukcija Knezove sicer slabo ohranjene freske iz predprostora trboveljskega rudnika.

 

Razstava kronološko sledi naslednjemu obdobju v umetnikovemu življenju, ko je v svoje slikarstvo vnesel prvine abstrakcije in informela. Kljub temu da je Knez realizem črne in ekspresivne grafične risbe nadomestil z abstraktnimi slikami in z grafikami v temnih, rjavkastih in črnih tonih, je vsebinsko ostal zvest rudarski tematiki. Mračne jedkanice in akvatinte tega dela razstave dopolnjujejo zvočni posnetki industrijske glasbe skupine Laibach, ki se je v osemdesetih letih oblikovala v Knezovem ateljeju in katere eden od ustanoviteljev je tudi njegov mlajši sin Dejan.

 

Intermezzo med temačno industrijsko krajino in delom razstave, namenjenim Knezovim avtoportretom, ki jih je v različnih tehnikah vestno ustvarjal celo svoje življenje in ki bi si po besedah kustosinje Brede Škrjanec zaslužili svojo lastno razstavo, predstavljajo živobarvni sitotiski iz serije Fragmenti. Nasičene barve, fluorescentni odtenki, ploskovite geometrijske kompozicije, fantastičnost in horror vacui ornamentov predstavljajo osupljivo diametralno nasprotje njegovemu socrealizmu.

 

Po letu 1968, ko je abstrakcijo opustil in se postopoma znova vrnil k figuraliki, je z živobarvnostjo in ploskovitostjo, navdihnjen od potovanja na Bližnji vzhod, nadaljeval v ciklu figuralnih kompozicij Spomini na otroštvo. S čitljivo, naivno otroško risbo oblikovane figure na teh delih dopolnjujejo raznovrstni dekorativni elementi močnih in čistih barv, dela pa vsebinsko gledano variirajo od preproste narativne ikonografije do popolne redukcije na ornament.

 

Razstavo zaključujejo Knezova najkasnejša grafična dela, ki jih zaznamuje njegova ponovna vrnitev k abstraktnemu jeziku. Za razstavljena dela tega obdobja je značilna popolna opustitev figuralike, strogi geometrizem, ploskovitost in enobarvnost. To monokromno obdobje njegovega ustvarjanja v grafiki sovpada s časom, ko je umetniku umrla žena Angela – po njegovih besedah se je svet tedaj začasno ustavil in izgubil barvo, začutil je potrebo po umiritvi in umiku. Po tem grafičnem ciklu se z grafiko več ni ukvarjal, znova se je vrnil k slikarstvu, se posvetil figuri in krajni.

 

Kot je značilno za vse razstave v ljubljanskem grafičnem centru tudi razstavo Janeza Kneza spremlja tematsko ustrezen in raznolik spremljevalni program, ob odprtju razstave pa je muzej izdal tudi obsežen katalog z esejem kustosinje, umetnikovo biografijo in barvnimi reprodukcijami njegovih del.

 

Trenutna razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru odlično in nazorno prikazuje obdobja grafičnega ustvarjanja enega pomembnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev prejšnjega stoletja, ob enem pa dokazuje, da kljub svoji dolgi zgodovini grafična tehnika še vedno ostaja aktualna.


Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih in jo objavljamo v okviru sodelovanja z Oddelkom za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.