Artfiks

Utemeljitelj umetnostnozgodovinske topografije in njeni začetki na slovenskih tleh

Piše: Projektna skupina Vitrina meseca


Avguštin Stegenšek 

Vitrina meseca na Oddelku za umetnostno zgodovino FF UL 

april 2017

Avguštin Stegenšek se je leta 1902 po študiju v Rimu vrnil v Maribor in na pobudo škofa Mihaela Napotnika pričel pripravljati popis cerkvenih spomenikov lavantinske škofije. Pridobljeno arheološko in umetnostnozgodovinsko znanje je spretno uporabil pri raziskovanju spomeniškega gradiva na Slovenskem Štajerskem. Med letoma 1902 in 1909 se je intenzivno posvetil predvsem dvema dekanijami in na podlagi popisa njune spomeniške dediščine tako ustvaril monumentalni topografski deli z naslovoma Dekanija gornjegrajska in Konjiška dekanija. Z njima je Stegenšek postavil trdne temelje slovenski umetnostni zgodovini in ostaja eden izmed pionirjev slovenskega umetnostnozgodovinskega pisanja in raziskovanja. Tako je slovenska spomeniška topografija svoje prve strokovne publikacije dočakala že na začetku 20. stoletja.

Zametki umetnostne topografije kot strokovnega besedila so v sklopu dunajske Centralne komisije, ki je bila ustanovljena sredi 19. stoletja in je imela pomembno vlogo tudi pri inventarizaciji umetniških spomenikov v Avstro-Ogrski. Prve izdaje tovrstnih pregledov in raziskav so bile prav umetnostne topografije – inventarni popisi umetniške dediščine, ki temeljijo na geografskih nahajališčih spomenikov. Umetnostno topografsko pisanje pa se je v našem prostoru začelo razvijati šele proti koncu 19. stoletja. Leta 1889 je izšla prva avstrijska topografija z naslovom Österreischische Kunsttopographie, I. Band: Herzoghtum Karnten. Njen avtor Albert Ilg je monografijo zasnoval na lastnih terenskih zapiskih, ki so bili predhodno že objavljeni v glasilu komisije. Prva prava strokovna umetnostna topografija pa je izšla šele leta 1907 in sicer v obliki serije Österreichische Kunsttopographie. Že dve leti pred avstrijsko pa je nastala prva slovenska topografija v okviru knjižne zbirke Cerkveni spomeniki lavantinske škofije, v kateri je Avguštin Stegenšek domače spomenike postavil v kontekst svetovnih. Dekanijo gornjegrajsko je leta 1905 izdal v samozaložbi in še predenj so jo začeli tiskati, je pričel z raziskovanjem kulturnih stvaritev Konjiške dekanije, katere topografijo je izdal že štiri leta kasneje.

V obeh delih je Avguštin Stegenšek v svojo metodologijo vključil tako terensko kot arhivsko delo, z osredotočanjem na eno dekanijo pa je področje raziskovanja tudi geografsko omejil. Tako je v obeh zvezkih Cerkvenih spomenikov lavantinske škofije podal temeljne topografske opise in zgodovinske orise sakralnih spomenikov, ki jih je dopolnil z ikonografskimi interpretacijami. Dotaknil se je celo ocene kvalitete posameznih spomenikov, mestoma pa je zapisal še lastna estetska doživetja v skoraj esejističnih ekskurzih. Ob zgodovinskih študijah je našel prostor tudi za ljudska pričevanja, ki so omogočila celovitejše dokumentiranje spomenikov. Obe topografiji sta napisani v slovenskem jeziku, kar je presenetljivo, saj je bila tovrstna literatura pretežno pisana v nemščini. Z razliko od Dekanije gornjegrajske, je Stegenšek v Konjiški dekaniji naredil še korak naprej, v popis spomenikov je namreč vključil tudi profano arhitekturo, zlasti gradove in dvorce. Opozoril je na morda že pozabljene, a pomembne spomenike, na primer grad Konjice, ki je danes vključen v profano stavbno dediščino lokalnega pomena. Kako temeljito je bilo njegovo preučevanje spomenikov dekanij – ne samo Gornjega Gradu in Slovenskih Konjic, pač pa tudi nasploh – pričajo tlorisi, fotografije in risbe detajlov, ki jih je izdelal Stegenšek sam in dopolnjujejo besedilo. Osrednje mesto v njegovem popisu zagotovo zavzema sakralna dediščina. Posebno pozornost sicer namenja samostanskim kompleksom in srednjeveškim cerkvam, vendar pa je pomembnost zaznal tudi v skromnejših spomenikih; kot bogat vir za raziskovanje preteklosti je namreč prepoznal stara pokopališča. Nekateri monografski orisi že tedaj propadajočih arhitektur, pa so danes še posebej eminentnega pomena.

Pomembnost Dekanije gornjegrajske in Konjiške dekanije pa ni samo v obsežnem popisu spomenikov, saj sta ob svojem znanstvenem pomenu in konzervatorski naravnanosti deli vplivali tudi na popularizacijo spomenikov in nadaljnje pisanje topografij. Po Stegenškovi smrti se je topografsko pisanje preselilo v takrat novoustanovljeni Zbornik za umetnostno zgodovino, kjer so različne raziskave in popisi izhajali v obliki člankov, šele leta 1929 pa sta izšli topografiji Franceta Steleta in Marijana Marolta – Politični okraj Kamnik in Dekanija Vrhnika. Oba sta nadaljevala s tradicijo Stegenškove sistematične metode, izognila pa sta se ekskurzom. Pisanje umetnostnih topografij se je v večjem obsegu nadaljevalo v povojnem času. Zgodovina umetnostnih topografij na naših tleh je bogata in velike zasluge imata prav prvi umetnostni topografiji, ki ju je na začetku prejšnjega stoletja objavil slovenski umetnostni zgodovinar Avguštin Stegenšek.

Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani ima po novem v lasti oba osebna izvoda Stegenškovih topografij, dopolnjena tudi z njegovimi lastnoročnimi zapiski in pripombami. Zahvala za donacijo gre profesorjem oddelka za umetnostno zgodovino.