Artfiks

Neusklajeno brenčanje kobilic

Piše: Matic Ferlan


Katka Kregar je enaindvajsetletna Ljubljančanka, ki se intenzivno ukvarja z ilustracijo. Sama sicer ne mara takega etiketiranja, saj živi zdaj, v tem trenutku in niti ne ve, niti je ne zanima, kaj ji bo prihodnost prinesla. Ve le, da nikoli ne bo nehala ilustrirati, saj jo to osvobaja. V svojem simpatično liričnem slogu pripovedovanja je dejala: »Ob misli na prihodnost pa začutim neke kobilice, ki neusklajeno brenčijo.« Spontanost in ljubezen do sočasja sta tudi prevladujoča motiva v njeni umetnosti. V glavnem prikazuje določene dogodke iz svojega življenja, ki jih na papir prenese preko simbolne govorice.

Ta simbolika je hkrati razumljena nikomur in vsem ­­­– vsak delček ilustracije je konstituiran popolnoma ad hoc in tako se umetnina napaja s spontanimi, nepremišljenimi in iskrenimi interpretacijami gledalca, pri čemer sploh ni bistveno ali se ta sklada z avtoričino vizijo. V najinem pogovoru je Katka to opisala: »Ko me kdo vpraša kaj predstavlja ta in ta slika, vedno odgovorim ‘kaj pa tebi predstavlja?’. Ni pravilnega odgovora, pomembno je zgolj, da odgovor je. Pomembno je, da ob mojih delih gledalec nekaj začuti. Karkoli.«  Na videz edini element, ki zaobide misteriozno umetniško govorico Katke Kregar je njena lastna podoba. A tudi to je poseben simbol.

Sama sicer potrjuje, da je njena podoba pogostokrat glavni protagonist ilustracije, a hkrati opozarja, da to ni njen avtoportret, ki aktivno nastopa znotraj te odmaknjene realnosti, marveč je to nekdo, kateremu je zgolj nadela svojo podobo: »V slikah sem vse jaz, čeprav sploh nisem jaz. To je malo hecno.« Sodelovala in razstavljala je že marsikje. Poleg kolaboracij s Klemnom Klemnom velja omeniti tudi sodelovanja na raznih natečajih, izpopolnjevanja v tujini ter razstavljanja v Kinu Šiška, Prulčku, Univerzalnemu ateljeju uličnih umetnikov (UAUU), itd. Največjo predstavitev do zdaj je dobila v piranski Apolonijevi palači, kjer je bila njena samostojna razstava odprta kar en mesec.

Na eni strani torej deluje na podlagi raznih projektov, v okviru česar je – v najširšem smislu – ilustrirala že marsikatero zgodbo (na primer dve ilustrirani knjigi za butično prodajo knjig Smarteam), po drugi strani pa je povsem prepuščena toku življenja in slika sama zase. Ilustracija Žabci (2016) opisuje trenutek, ko je Katka spoznala, da so odnosi z ljudmi navkljub iluzornim percepcijam pogosto lažni. Žabe ponazarjajo različne odnose ali ljudi, osrednja figura pa vsako žabo poliže, da dobi priokus, a se ob hitri degustaciji od gnusa zdrzne. Sliko Žrelo (2016) bi lahko razumeli kot nadaljevanje te zgodbe. Vidimo srečno figuro, ki je končno našla »svoje žabe« in življenjskim zanosom na kolesu drvi iz žrela morskega psa, ki predstavlja strašljivo preteklo stanje. Podobno lahko interpretiramo sliko Nad mestom se dani (2016), kjer smejoča se figura na pošasti preteklosti vzdiguje »izbrano žabo« v teman kaos mesta, saj se zaveda, da je zopet našla svojo pot, čemur pritrjuje tudi vzdigujoče se sonce na nebu. Slika hkrati ponazarja Katkino pozitivno nrav, saj stalno želi dati temnemu, zatohlemu mestu novo energijo, svetlobo, zagon.

Ob mojem vprašanju, s katero sliko se najbolj identificira mi je odgovorila v povsem svoji maniri: »Z zadnjo. Vedno z zadnjo. Moj svet ni materija, ampak si vse predstavljam v simboliki in energiji.« V času najinega pogovora je bila to ilustracija Vibracija srca (2017), ki kaže ravno to – absolutno sledenje svojemu srcu, kamorkoli te to pač vodi. To ponazarja osrednja figura, ki v desnici nosi svoje srce oziroma notranji čut in ga uporablja kot kompas po brezprostorskih galaksijah našega bivanja. In če slediš svojemu srcu, če se prepustiš toku sočasja, če odmisliš preteklost in se ne oziraš na prihodnost, tvoj dan nikakor ne bo prazen. Ta aspekt je jasno viden tudi v Katkini produkciji. Slika nikoli ne bo prazna, izčiščena, marveč lahko pendantno začutimo celo horror vacui principe – slikarsko polje je vedno polno, kljub temu, da motiv ni nikoli postavljen v realen prostor. Katka Kregar pač ne mara praznih prostorov, praznih ljudi, praznih sten, praznega sveta…

 

previous arrowprevious arrow
next arrownext arrow
Slider

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja