Artfiks

Iz zakulisja, tretjič: MARUŠA MEGLIČ

Piše: Anja Guid


»Najprej je neko realno življenjsko vprašanje, takšno, ki se me v nekem trenutku čustveno močno dotika. Po navadi gre za vprašanje, ki je v osnovi vezano na neko praktično razsežnost človeškega bivanja. In ker to problematiko čustveno tako intenzivno doživljam – če je ne, me ne motivira dovolj in s tem pač ne morem delati – postane ta doživljajski napor … Nekakšen katalizator za umetniško ustvarjanje. Torej, imaš vprašanje, imaš problem – in potem iščeš rešitve za prevod v domeno vizualnega. In vzporedno s tem poteka delo v materialu. In material nujno potrebuje dialog s teboj, material – les, karkoli – ima neke svoje zakonitosti, ponuja svoje odgovore. Stvari rada delam počasi, z nekim posluhom za trenutke, ko se rodijo vizualne rešitve. Rešitve, ki ne izhajajo iz moje fiksne ideje, ampak iz sposobnosti, da ostajam odzivna. In tudi če obstajajo tehnične stvari, ki bi jih kak strokovnjak lahko naredil bolje … Jih raje naredim sama. In s tem puščam prostor za napake. Če torej česa kdaj ne zmorem in ne znam – tudi to postane del odnosa z materialom. Ko si želim obvladati material, pa mi pač spodleti … Lahko to ostane zgolj nekaj spodletelega … Ampak v nekem animističnem odnosu z materialom pa ta spodletelost na vizualni ravni postane priložnost za iskanje novih rešitev. In na ravni zgodbe ena takšna majhna prispodoba za življenje.«


Recenzija: Miha Valant