Artfiks

Josef Nadj: koreograf, čigar predstave te hkrati božajo in suvajo v pleksus

 

Piše: Matic Ferlan


Kaos nabite čakalnice Španskih borcev se ob odprtju vrat v momentu stlači v dvorano, kjer kraljujejo čista tišina, mir in spokoj. Šele ko sedem, opazim, da so EnKnap plesalci že na odru. Nekateri zrejo v množico in čakajo, da se ta umiri, drugi se brigajo zase in razmišljajo bogsigavedi o čem. Bum! Osvetljava dvorane se je izklopila, simultano pa se je prižgal reflektor, ki na odru ustvarja spotlight. Vanj zakoraka eden od nastopajočih, v desnici držeč steklenico, polno vode. Sunkovito pahne glavo nazaj, steklenico si nasloni na ustnice in prične zlivati njeno vsebino v usta. Zaradi ozvočitve lahko gledalci ta prizor ne samo vidimo, marveč tudi slišimo. Povsem zatopljeno strmimo v hipnotizirajoč prizor in spremljamo, kako nastopajoči preide od gašenja žeje do fizične bolečine zaradi pretirane hidracije. Steklenica se naposled izprazni, uvodni prizor se zaključi, plesalci stopijo v soj luči in Mračna zveza se začne.

Foto: Andrej Lamut

Josef Nadj je plesalec, fotograf, vizualni umetnik in performer, predvsem pa eden najpomembnejših koreografov sodobnega plesa. Po poreklu je Srb (rojen v vojvodinski Kanjiži), izobraževal se je v Budimpešti in Franciji, kjer je tudi preživel večidel življenja. Tu je študij teatra hitro zamenjal za ples in pokazal jasna zanimanja za alternativno koreografijo, s čimer je prišel v bližino imen, kot so Mark Tompkins, Catherine Diverres in François Verret. V Orléansu je bil več kot 20 let direktor Nacionalnega centra za koreografijo. Danes živi v Parizu, kjer med drugim deluje tudi z znano plesno skupino Atelier 3+1, ki jo je ustanovil leta 2017. Njegova dela so zagotovo med ključnimi predstavami sodobnega plesa – že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je zakoličil povsem novo smer v umetniškem izrazu. Njegova prva predstava je hkrati najbolj prelomna in najbolj znana, kar jih je ustvaril v svojem skoraj štiridesetletnem opusu: ljubitelji sodobne plesne umetnosti se še danes naježijo, ko slišijo besedno zvezo Canard Pékinois, oziroma Pekinška raca, predstava, prvič uprizorjena daljnega leta 1987.

Foto: Andrej Lamut

Iztok Kovač, prav tako mednarodno uveljavljen koreograf, v Sloveniji pa poznan predvsem kot ustanovitelj in umetniški vodja edinega stalnega sodobnoplesnega ansambla pri nas – EnKnapGroup – je Nadja povabil, da svoj véliki prvenec reinterpretira, ga revitalizira v novi podobi. Kot da ni dovolj velika čast, da je Nadj, ki se na taka vabila praviloma sicer na odziva, tokrat storil izjemo, je novo stvaritev zastavil kot celovečerno predstavo, ki je danes znana kot Dark Union oziroma Mračna zveza. Predstava svojo osnovo seveda črpa iz Pekinške race, le da je motiv, ki ga je Nadj v osemdesetih uprizoril bolj na pripovedni način, tokrat uprizorjen brezčasno, kanonsko – samo-eklektično, na nek način nadzemsko. Več ko berem o predstavi, bolj se mi zdi, da si Nadj leta 1987 še ni upal delati produkcij, ki bi bile tematsko skorajda preroške, saj bi lahko hitro izpadel pretenciozno, a se je vmes opogumil in spoznal surovo moč sporočilnosti svojih predstav – Mračna zveza pa sploh ne želi več moralizirati, ampak nam precej jasno pokaže, da se pač svet preprosto razvija počasneje, kot Nadj razmišlja in da je namišljena pokrajina njegovih predstav naša realnost, četudi je prva potenciran odvod druge. To zaznamo, a se raje delamo, da ne razumemo.

Foto: Andrej Lamut

Nadj si je za Pekinško raco motiv sposodil pri znani zgodbi iz svojega rojstnega kraja Kanjiže, a jo je izrazito avtorsko razširil ter prilagodil na družbeno klimo in lastne misli. Pekinška raca je v svetu seveda precej bolj kot plesna predstava znana kot tradicionalna kitajska jed. In ravno na to je Nadj računal. Nanaša se na čas, ki ga je tudi sam doživljal, ko je bila Kitajska trn v peti Sovjetski zvezi in so bili zaradi tega pod vprašajem tudi odnosi med Madžarsko in Jugoslavijo; Kanjiža je namreč madžarska manjšina v Vojvodini. Nadj je bil tako vedno razpet med Madžarsko in Jugoslavijo. Igralci pijejo in rajajo, glavna rekvizita na odru sta stol in miza, ki jasno aludirata na kulturo socialnega prehranjevanja – v predstavi je ena glavnih tem večerja. Celoten narativ se kot matematična limita nagiba k izvršitvi obeda, z vsakim dejanjem smo bližje temu, a do obroka nikoli ne pridemo. Še celo več – akterji so vidno razdvojeni: hkrati jih strašansko muči, da do večerje ne pride, a hkrati sanjajo, da bi lahko odšli stran od mize. Pri življenju jih držijo zgolj sanje o pekinški raci, ki so pač izgovor, da se srečujejo znova in znova …

Foto: Andrej Lamut

Ta težak narativ sicer dejanske politične slike pa vzporedno spremlja povsem predstavljiva, anglosaški svet bi rekel down to earth, zgodba, ki abstrakcijo prevaja v strašljivo otipljivo realnost. Klasičen motiv, star toliko, kot gledališče samo, a glej – vžge pa vedno: pristno zaljubljen par se v težkih okoliščinah poroči. Toda ne traja dolgo, da kratke drobtine sreče zamenja minljivost življenja. Nadj to intimno štimungo namenoma razširi in tako idejo osebnega aplicira na idejo mnoštva – na koncu predstave nam je že jasno, da sta oba aspekta predstave v absolutni simbiozi: ko je eden preveč odtujen, vskoči drugi (in obratno), da je celotni paket ne samo prebavljiv, lahko bi rekli, da je celo zelo okusen.

Foto: Andrej Lamut

Več kot razumljivo je, da je Nadj produciral reenactment ravno Canard Pékinois, še bolj razumljivo pa je, da je ta več kot popolna – zadel je namreč žebljico na glavico. Nadj je še celo sam izjavil, da če bi v življenju ustvaril zgolj eno samo delo, bi to morda bila ravno Mračna zveza. Vedno bolj abstraktna politična slika našega sveta in vedno bolj komplicirani odnosi med ljudmi so resnično eden glavnih atributov našega Zeitgeista. Kot je to krasno ubesedila Nada Vodušek (parafraziram): Josef Nadj je koreograf, čigar predstave te hkrati božajo in suvajo v pleksus. Boža te dejstvo, da je tema predstave vzeta iz zgodovine, suva te dejstvo, da smo še vedno v enakem sranju – nismo napredovali, smo se samo spremenili; boža te dejstvo, da je danes stanje vseeno precej boljše, kot je bilo, a te še pred koncem te misli sune dejstvo, da v bistvu res ni, samo bolj znamo sami sebi igrati, da je.

Foto: Andrej Lamut

Čar Nadjevih predstav je v tem, da ko stopiš iz dvorane, še ne dojameš, čemu si bil ravnokar priča. Videno se mora v tvojih mislih nekje v sedemnajstem kvartu podzavesti kuhati še kar lep čas, ko te zadane cel smisel Mračne zveze – relacija med danes in včeraj v svojem drobovju tudi približno ni vedno svetlejša, marveč je v svoji pretkani zahrbtnosti in hinavščini ogabna, lepljiva, smrdeča – mračna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja