Artfiks

Pogovor z mlado risarko Tino Konec

Piše: Matic Ferlan


Tina Konec je mlada risarka, grafičarka in slikarka, ki je večinoma poznana po svojih črno-belih risbah drevesnih krošenj, grmičevja in raznih vejic. Glavna značilnost njenega dela je neverjetna natančnost poteze in pogled, osredotočen na specifičen detajl motiva. Tako na njenih risbah ni celih dreves in pokrajin, marveč mnogokrat le del neke igličaste vejice na belem ozadju. Večinoma ustvarja v serijah in posamična dela najpogosteje res funkcionirajo kot del večje celote, ki jo sestavlja preko razgibanih in domiselnih razstavnih postavitev. Sama svojim postavitvam reče kar »poliptih«. Mestoma se loti tudi grafike; med drugim je v ljubljanski Ravnikar Gallery Space sodelovala tudi v seriji »R-edition«. Prodajala je svojo jedkanico, ki jo je tiskala v omejeni nakladi. Danes je Tina absolventka magistrskega študija slikarstva pri Tugu Šušniku na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Kdaj in kako se začne Tina Konec?

Prihajam iz Oplotnice, risala pa sem že od vedno. Ampak res risala, ne toliko slikala, kar je zanimivo, glede na to, da je moj oče slikar. Oče je sicer doma delal olja in sem že v vrtcu eksperimentirala s tem, ampak risba je ostala do danes tista glavna ljubezen. Že ko sem bila čisto majhna, sem se najraje igrala tako, da sem tisti imaginarni svet, v katerem vzporedno živi vsak otrok, vzpostavljala na papirju, namesto da bi se po njem podila z dejanskimi igračami (smeh). Želja, da bi se v življenju z umetnostjo ukvarjala “zares”, pa se je v meni zbudila, ko sva šla z očetom pri mojih desetih letih na razstavo v sklopu slikarske kolonije v Slovenskih Konjicah. Tam so bila dela podpisana kot “akademski slikar ta in ta”, “akademska slikarka ta in ta”, in ker nisem vedela kaj to pomeni, sem vprašala očeta. Ta mi je hitro pojasnil, da se lahko izučiš za poklic slikarja in tako postaneš akademski slikar. In takrat sem se odločila. V to sem bila tako močno prepričana, da sem v srednji šoli na vpisni list napisala samo eno željo – Akademija za likovno umetnost in oblikovanje.

Glede na to, da si torej že od malega risala in slikala in da si že od vedno tesno obdana z umetnostjo, me zanima, kako se spominjaš srednje šole, kakšni so tvoji vtisi iz Akademije?

Srednjo šolo sem obiskovala na celjski umetniški gimnaziji in tam nam je učitelj dal veliko uporabnih napotkov, ki so seveda pomemben tehnični temelj. Preko dobrih pristopov, kot je na primer vežbanje v različnih načinih reprodukcije (vse od gotskega pa tja do impresionističnega principa) sem osvojila različne načine likovnega jezika. Na akademiji pa smo to seveda nadgradili in sčasoma izoblikuješ svojo umetniško govorico.

Tina Konec, Drevesa II, 2015, tuš na papirju, 30×29,5 cm, tinakonec.com

Danes se precej pogosto pojavljaš na različnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Sčasoma si razvila likovno govorico, ki jo ljudje takoj povežejo s tabo. Kdaj se začne ta proces profiliranja – kdaj se pojavijo prva drevesa, prve nočne serije, prvi fraktali?

Kljub temu da sem, kot rečeno, ustvarjala res od čisto malih nog, so se podobe, ki jih rišem danes, v meni zbudile šele nekje takrat, ko sem se približevala diplomi. Po mojem so se prva drevesa pojavila, ko smo resneje zagrizli v grafiko. Sicer ko zdaj pogledam te grafike … to je nedodelano, prav zgrozila sem se, ko sem zadnjič našla eno plato na akademiji (smeh). Ampak, v glavnem so pa to bila drevesa – vedno je bila narava. Hkrati pa sem ravno v tem času doživela tudi manjšo ustvarjalno krizo. Po eni strani smo cele dneve risali figure, po drugi pa je večina izpostavljala konceptualizem – fokus na ideji, namesto na materiji. Sčasoma sem tako tudi sama prišla do spoznanja, da se lahko izražam preko tega. Moj konceptualizem je sicer malce bolj slikarski, malce bolj materialen. Ukvarjala sem se z inflacijo podob in nekaj časa je celo kazalo, da bom iz tega diplomirala. A sem potem vzela absolventsko leto in veliko razmišljala o svoji artikulaciji. Vmes sem šla na oddih na slikarsko kolonijo v Slovenske Konjice. Začela sem eksperimentirati, a vedno tako, da sem v tem uživala, da sem se v tem počutila domače, in kmalu sem začela delati velike dvometrske abstraktne slike, ki so bile naposled tudi moja diplomska tema.

In kaj te je potem od teh velikih abstrakcij privedlo (nazaj) do risbe?

V bistvu sem po diplomi gledala svoja dela obešena na steni in šele takrat, ko sem imela ene ob drugi tako svoje risbe kot slike, sem videla, da so risbe v bistvu precej boljše, da je poteza lahkotnejša, svobodnejša, bolj jaz. In zelo na hitro sem sklenila, da se bom ukvarjala z risbo, kar počnem še danes.

Kdaj pa si se odločila, da se začneš aktivno predstavljati javnosti, kaj so bili prvi koraki?

Prvo zaresno samostojno razstavo sem imela leta 2014 v Rogaški Slatini, skupinske tudi že prej. Vendar se mi zdi, da sem začela resneje razstavljati šele lani; najprej v kranjski Layerjevi hiši. Ampak bolj kot na razstave sem bila vabljena predvsem na številne kolonije po celi Sloveniji, na Češkem, v Avstriji, na Hrvaškem … zdaj, ko pomislim, sem prvič te svoje vejice upodobila že leta 2015 na koloniji na Cresu (smeh)! Toliko v redu ljudi sem spoznala na teh kolonijah, da res prisegam na tak način socializiranja – na vsaki koloniji garantirano spoznaš vsaj enega človeka, s katerim imaš intenzivne stike tudi po tem. In več ljudi kot poznaš, več vabil na likovne kolonije dobiš, kar pa je tudi čisti plus.

Ko sem se pripravljal na tale najin pogovor sem opazil, da si redna gostja sploh na piranskem ekstemporu, kjer si letos med drugim prejela tudi grand-prix. Kakšna zgodba pa je za tem?

Enkrat sem očetu bolj za šalo kot zares rekla, če bi šla skupaj v Piran na ekstempore. Najprej se je nekaj upiral, a na koncu sem ga le prepričala, da sva tja peljala nekaj slik. Sploh sva bila vesela, ko so naju razstavili v Mestni galeriji. Polna navdušenja sva naslednje leto sklenila, da greva spet in to je postala najina tradicija. In res se imava dobro, komaj čakava vsak konec avgusta, da se lahko odpraviva v Piran. Tri leta nazaj je on dobil grand-prix, letos jaz!

Kaj pa ostale razstave? Kako prideš do njih? Prek razpisov, poznanstev, povabil?

Z vsako razstavo je malo drugače. Če pogledava te, ki jih imam objavljene na spletni strani – v Layerjevo hišo sem prišla prek razpisa, Dobra vaga me je izbrala na obhodu po eni od razstav na akademiji, Miloš Bašin iz Bežigrajske me je sam poklical, s Piero (iz Ravnikar Gallery Space) sva se spoznali čisto slučajno in sva se takoj ujeli, v Grožnjanu pa je bilo tudi nekaj podobnega. Meni je sploh všeč in pomembno, da se mi ta pot odpira preprosto, s spoznavanjem novih ljudi, vedno sem odprta za vse. In več super ljudi kot spoznam, več priložnosti se mi odpre. Saj tako sva se konec koncev spoznala tudi midva.

 Tina Konec, Kristali I, 2018, tuš na papirju, 21×28,5 cm, tinakonec.com

Kakšna pa je tvoja izkušnja s podjetjem Ilumipan, s katerimi, tako kot tvoj mentor Tugo Šušnik, sodeluješ?

Z Ilumipanom imam super izkušnjo. Lepo smo sodelovali, vse je gladko teklo, njim je bilo zanimivo sodelovati z mano, meni pa z njimi. Njihovi izdelki temeljijo na svetlobi, svetloba pa me je vedno zanimala kot pomemben element postavitve. Dela, ki so nastala v sodelovanju z Ilumipanom, sem razstavila v Puli, kjer je prav ta svetloba na zidu izrisala oblike, ki so močno spominjale na mirno morsko gladino. Odlično se je poklopilo, saj je morje le nekaj metrov proč od galerije!

Kaj pa “klasična” grafika?

Tudi grafiko imam rada, a risba pri meni prednjači. Od grafike sem običajno delala jedkanico, saj se mi je vedno zdelo, da s to tehniko lahko v grafiki dosežem efekt, ki ga želim. Tudi pri Pierinem Limited Edition sem izdelala 30 odtisov jedkanice.

Za konec pa povej še, kje te lahko vidimo.

Do začetka decembra imam nekaj stvari na trienalu v Galeriji sodobnih umetnosti Celje, v začetku novembra je bila otvoritev razstave mladih avtorjev v galeriji ZDSLU, 7. decembra imam otvoritev v celjski Kvartirni hiši, januarja pa razstavo v Ravnikar Gallery Space. Veliko je dela, ampak uživam v tem!


Recenzija: Ana Vogrin

Lektura: Sabina Žakelj