Artfiks

[Izložba] NINA GOROPEČNIK: Sama sebi sem zastavila najdena vprašanja

Avtorica: Nina Goropečnik


Nekje sem prebrala, da je intervju zamrznjena fotografija nekoga v določenem časovnem obdobju. Le fragment te osebe in časa. To velja za naslednje besedilo. Moje razmišljanje in razumevanje mojega projekta septembra leta 2017. V intervjuju odgovarjam na izposojena vprašanja novinarja Heinza Norberta Jocksa, ki jih je zastavil umetnici Sonji Alhauser. Na intervju sem naletela v reviji Kunstforum International št. 159, april-maj, 2002. Ker je v nemščini, je vprašanja za moje potrebe prevedla Aleksandra Kmetič. Prilagojeni sta vprašanje 1 in vprašanje 8, kjer je prvotno uporabljena beseda čokolada, jaz pa sem si jo dovolila zamenjala z besedo želatina.

 

Kako ste prišli na idejo, da iz sladkega, kot na primer želatine, delate umetniška dela?

Pri mojem delu ne gre za idejo, ki ji sledi izvedba. Gre za premeščanje ali bolje rečeno premetavanje delčkov, ki so običajno vezani na druge projekte in mi služijo kot izhodišča za nadaljevanje. Nikoli si nisem rekla, da bom delala s hrano, ampak se je to zgodilo po naključju. In ravno naključja so velik del mojega delovanja. Tako kot sem po naključju naletela na ta vprašanja, na katera odgovarjam, tako kot naključjem javnega prostora prepuščam svoja dela, tako sem po naključju naletela na hrano kot umetniški material. V začetku leta sem se ukvarjala z izdelovanjem scenografije za gledališko predstavo Butalci v produkciji kulturnega zavoda Kult. Eden izmed scenskih elementov, ki sem ga za predstavo izdelala, je debela krastača, ki jo igralca na odru pojesta. Izdelala sem kalup za krastačo, v katerega jo možno vlivati želatino. V iskanju začetka za nov projekt sem želatinastega žabca prenesla iz njemu prvotno namenjenega mesta na odru v atelje, kjer sem ga razstavila in sošolcem dala to možnost, da ga pojedo. V delu oziroma elementu, ki se mi je zdel, da je zaključen, sem zgolj z premestitvijo v novo okolje uvidela nove možnosti za nadaljevanje. Tako sem v ateljeju spremljala, kako želatinasti žabec izginja. Prvi dan so ga nekateri jedli, nato pa je počasi začel plesneti, voda je izhlapela, na površini se mu je naredila trša plast, spodaj je puščal zelenkasto sled in čez nekaj dni sem sprejela odločitev in žabca vrgla v smeti. Ko si lastiš kalup, vreči ga v smeti ni zahtevna odločitev. A tudi če bi ga vlila še enkrat, bi na videz enaka forma ne bila enaka. To je bilo prvič in zadnjič, da se je žabec pojavil v ateljeju. Želatinasti žabec, razstavljen v ateljeju, je bil tako izhodišče za vseh 15 akcij, ki so sledile in sem jih izvedla v času leta. Vseh akcij je bilo 16, vključno z žabcem, ki velja za prvo akcijo.

Naj zgolj za bolj pregledno nadaljevanje naštejem in poimenujem akcije. Delim jih na dva dela. Razstavljene in podtaknjene akcije. Razstavljene so: Želatinasti žabec, Skulptura iz želeja 1, 2, 3 in 4 (to so vse poizkusi razstavljeni na belem kubusu), Odlitek škatle, Kocke na mizici, Oranžna miza, Kosilo in akcija, ki sem jo izvedla v zasebnosti svoje sobe in je možno videti le video dokumentacijo Ko jem sama. Podtaknjene akcije: Zelena potica na predbožični pogostitvi, Podtikanje 1 ali Pri avtomatu za kavo, Podtikanje 2 ali Na avtobusni postaji, Podtikanje 3 ali Na mizi za zakusko na otvoritvi razstave A3, Nedeljsko kosilo 1, Nedeljsko kosilo 2.

Lahko bi dejala, da pri svojem delu težim k aktivnosti in se mi zdi pomembna hipnost del.

 

Kakšen pomen imajo za vas stroji?

To vprašanje morda najbolj izstopa in se zdi, da se na moje delo ne navezuje. Vendar v svojem kontekstu lahko pomislim na kuhinjske stroje. In na vprašanje, kakšen pomen imajo zame, lahko rečem le, da jih ne uporabljam. Ker uporabljam hrano, torej neobstoječi material, in težim k temu, da je delo prvi dan sveže in ga gledalec lahko zaužije, kuham, pripravljam in vlivam kar v ateljeju oziroma na mestih, kjer pozneje razstavljam ali podtikam dela. Zato težim k temu, da je priprava karseda preprosta in ne zahteva veliko opreme. Zgolj nekaj posod in metlica za stepanje.

 

Zakaj te figure?

Zakaj se je začelo prav z žabcem, sem pojasnila že pri prvem vprašanju. Zato bom na tej točki nadaljevala s pojasnjevanjem form, ki so se pojavile v nadaljevanju. Ko sem kalup žabca po premieri predala igralcem, bi lahko naredila novega. A če bi se lotila izdelave novega kalupa, zakaj bi to moral biti žabec? Forma žabca je bila posledica izdelave scenografije za predstavo. Ko sem se znašla na točki, ko bi bilo potrebno izdelati nov kalup, izdelati še enega žabca ni bilo več smiselno. Lahko bi izdelala kalup za kakršno koli obliko, a ravno karkoli mi največkrat povzroča težave. V svoji okolici sem pričela iskat kalupe oziroma predmete, ki jih lahko uporabim kot kalupe za vlivanje želatine. Našla in uporabila sem vse: od silikonskih modelov za peko do plastenke in kartonske škatle iz notranje strani obložene s folijo.

V svojih kompozicijah se igram z nasprotji. Sama hrana je užitna in okusna, a zaradi barve ne izgleda tako. Sam žele pa je to nasprotje že sam po sebi. Je hrana, a zaradi teksture ne izgleda tako. Ta igra z nasprotji se nadaljuje tudi v sami postavitvi. Hrana na belem kubusu. Hrana servirana na mizi, a ta miza je zgolj lesena plošča na stolicah brez stolov. Nekaj, kar asociira na kosilo, a to ni. Nekaj, kar lahko poješ, a nisi prepričan, da lahko oziroma ne veš, ali je zares užitno. Nekaj tako vsakdanjega, kot je hrana, ki zaradi barve in postavitve izgleda vse prej kot vsakdanje. Igra z nasprotji, ki jo igram od samega začetka, me je vodila k izdelavi kalupa za kocko. Sedaj ta mehek, organski material predstavljam v pravilni, trdni obliki. Ta oblika mi omogoča, da posamične kocke lahko zlagam in gradim višje in večje forme. Na tej točki bi lahko sledilo vprašanje, zakaj prav taka kocka. Ponovno sem sledila uporabi najdenega. V delavnici sem našla odpadel kos lesa v obliki kocke. Ta je bila velika ravno toliko, kolikor sem še imela silikona za izdelavo kalupa. Tako so se v kompozicijah poleg potičk, ki so do takrat prevladovale, pričele pojavljati kocke. Prvi primer je akcija Kocke na mizici.

Kader iz videa ‘Nedeljsko kosilo’, 2017, 35’02”.

Ali tako vidite moški spol?

Spol v mojem delu ni v središču pozornosti, bi pa rekla, da forme iz želeja s svojim zibanjem prej asociirajo na ženski kot pa na moški spol. Naj omenim, da je kar nekaj ljudi ob opazovanju predvsem pa ob dotikanju in zibanju skulptur iz želatine dobilo asociacijo na nekaj erotičnega. Največ misli v to smer je bilo pri Skulpturi iz želeja 2. Faličen želatinast odlitek plastenke v kombinaciji s potičko in njeno luknjo na sredini je lahko razumljen erotično posebej, ko se skulptura prične zibati ob tresljajih podstavka. Tudi sama sem pomislila na to in lahko bi na tej točki projekt speljala v drugo smer, a ga nisem.

 

Več o vašem odnosu do sladkega, prosim.

Moj odnos do sladkega ni pomemben. Hrana je zgolj material, na katerega sem naletela in ga uporabila. Čeprav v svojih akcijah izzivam gledalce, da delo poskusijo zaužiti, njegova užitnost ni edino, kar me pri materialu zanima. To, da je delo možno zaužiti, je nekaj s čimer gledalca lahko presenetim, vendar več pozornosti namenim minevanju materiala samega. Minevanje, ki vodi v ponavljanje.

 

Na primer?

Hrana je kot motiv v likovni umetnosti – predvsem slikarstvu – prisotna od nekdaj. Od jamskih poslikav, kjer so upodabljali lov, do vseh posod sadja na tihožitjih. Likovna umetnost je zamrznila trenutek: upodobljena hrana, ki bo na sliki večno sveža. A gledalec se je vedno zavedal, da gre za ujet trenutek in da je motiv minljiv. Prav zato naj bi občutil lastno smrt ob gledanju tihožitij in prizorih lova. Zato je hrana v likovni umetnosti neposredno povezana z besedo minljivo. In minljivo lahko povežemo z razkrojem in smrtjo. Smrt je nekaj, česar se ljudje bojijo, torej so prizori minevanja strah vzbujajoči.

Morda moje akcije s svojim razkrajanjem kakšnega gledalca asociirajo na smrt. Kar pa zanima mene, je minevanje dela, ki nakazuje na živost časa. Zaradi hipnosti del veliko razmišljam o dokumentaciji sami.

 

Zakaj?

Dokumentacija je zaradi efemernega dela ključna. Dokumentiram ob naključnem času. Ob času, ko sama ponovno in slučajno naletim na delo. Za primer dam lahko postavitev, ki je bila razstavljena na prvi semestrski razstavi Skulptura iz želeja 4. Dokumentirala sem, ko sem delo postavila, nato pa je bilo razstavljeno čez celo izpitno obdobje. V tem času sem v atelje stopila samo dvakrat. V času enega od izpitov in prvi dan drugega semestra. Torej se nisem odpravila v atelje pogledat dela in dokumentirat, ampak sem se v njegovi bližini znašla ob naključnem času in delo preverila ter takrat dokumentirala.

Ključna glede dokumentacije in pa njenega razstavljanja se mi zdi akcija, ki sem jo izvedla na razstavi A3. Na otvoritvi skupinske razstave sem želatinasto potičko podtaknila na omizje namenjeno zakuski. V času dogodka sem ob naključnem času pristopala do dela, fotografirala s polaroidom, na fotografijo zapisala uro, ob kateri je bil posnetek posnet in ga v drugi sobi nalepila na steno in razstavila. Gre torej za akcijo, katere del ni bila zgolj forma na mizi, ki so jo ljudje jedli in drugače preoblikovali, ampak tudi sprotna dokumentacija in njeno razstavljanje. Ko so gledalci opazili, da sproti fotografiram njihovo preoblikovanje potičke in to razstavljam, so nekateri pričeli sodelovati z mano in me opozarjali naj fotografiram, ko so sami opazili kakšne nove spremembe. Ravno pri tej akciji dokumentacija toliko bolj poudarja živost in hipnost dela zaradi pisanja časa na fotografije.

Oranžna miza, 2017.

To, da ne določim vnaprej, na kateri točki razkroja bom delo fotografirala, se mi zdi pomembno. S tem namreč tudi sama postanem gledalec. Saj tako kot gledalec pristopam naključno, ne vem in ne načrtujem, na kateri točki bom na delo naletela. Zanima me torej tisto, kar uhaja mojemu nadzoru. Ob naključnem času dokumentiram naključja.

 

O želatini govorite kot o materialu in barvi. Ali ta živila uporabljate kot umetniški medij, kot to počne slikar?

Glede na to, da govorimo o skulpturah iz želeja, materiala ne uporabljam kot slikar ampak kot kipar. V začetnih fazah projekta celo govorim o tem, da raziskujem in se igram z materialom. Z igro z materialom se je tudi začelo. Z ulivanjem v različne kalupe, torej izdelovanje različnih odtisov.

Tako, kot bi to lahko počela s katerim koli materialom, sem eksperimentirala z želatino. Preizkušala sem njeno obstojnost, koliko časa potrebuje, da se strdi, kakšno je najboljše razmerje med tekočino in prahom in kateri od sokov se najbolje obarva.

 

Ali vaše skice določajo zgolj vaš način procesa ali prezentirajo tudi kaj avtonomnega?

Moje skice so predvsem nekakšni seznami opravil, ciljev za prihodnje dni. Občasno je zraven prisotna kakšna manjša risba, ki pa zgolj podpre tekst. Ta tekst so običajno alineje ali posamične ključne besede, ki jih v zvezi z delom sčasoma pričnem uporabljati. Teh načrtov, če jim lahko tako rečem, običajno ne izpeljem. Veliko delam na tem, da opazujem in se prilagajam različnim situacijam in marsičesa ni mogoče predvideti. Tu lahko za primer izpostavim akcijo na razstavi A3. To akcijo sem že omenila z vidika dokumentacije, je pa reprezentativna tudi glede prilagajanja različnim okoljem in situacijam. Predhodno sem vedela, da bom podtaknila želatinasto potičko na mizo z zakusko in da bom sproti razstavljala dokumentacijo, nisem pa si zastavila, kje bom to dokumentacijo razstavljala in kakšne barve bo želatinasta potička. Sama razstava se je dogajala v bivših pisarniških prostorih, kjer so bila razstavljena dela razpršena po manjših prostorih. Razstava je tako imela težave s preglednostjo. Tudi stene v teh prostorih niso bile enotne. Nekatere so bile bele, nekatere obložene z lesom in druge živih barv. Kljub splošni nepreglednosti razstave sem se odločila, da dokumentacije ne bom razstavljala v prostoru, kjer se je akcija dogajala. Želatinasta potička sama je bila podtaknjena precej vsiljivo in zato sem težila k temu, da dokumentacijo opazijo zgolj najbolj pozorni gledalci. Bila je razstavljena v drugi sobi na vijolični steni. Samo barvo stene sem izkoristila in potičko obarvala vijolično in s tem povezala oba delčka akcije skupaj. In vse to so malenkosti, ki igrajo veliko vlogo in jih ni mogoče načrtovati vnaprej. Prav zato, ker prilagajanje na situacije igra veliko vlogo, pri projektih načrtujem le tiste glavne fleksibilne točke.

 

Kaj dela gledalec z vašim delom?

Pri prvem vprašanju sem že omenila, da akcije delim na dva dela. Tiste, ki so se pojavile v razstavnem prostoru in jih je gledalec pričakoval, in pa tiste, podtaknjene na mesta, kjer niso pričakovane. Gre torej za dela v razstavnem prostoru in dela, ki so podtaknjena. V primeru akcij, ki se zgodijo v razstavnem prostoru, gre za gledalca, ki ve, da je gledalec, v primeru podtaknjenih del pa je z njimi soočen gledalec, ki se ne zaveda svoje pozicije.

Gledalec z mojim delom lahko počne karkoli. Sama spremljam in dokumentiram zgolj posledice, ki so opazne na delu.

 

Zakaj ste postali umetnica namesto slaščičarka?

Čeprav to preteklo leto delam predvsem s hrano, ni to edini material, ki me zanima. Hrana je le nekaj, na kar sem naletela in izkoristila. Zanima me že večkrat omenjena hipnost dela, ki mi jo hrana kot material ne le omogoča, ampak celo vsiljuje.

 

Kako vidite svojo samoumevnost kot umetnica?

Na tej točki se težko označim kot umetnica, zato ne moram trditi in ne zanikati samoumevnosti kot umetnice.

 

Je to, kar delate, nekakšen čuten odgovor na bolj suho konceptualno umetnost?

Ne. Izpostavljam stvari, na katere naletim in pritegnejo mojo pozornost in ne nasprotujem ali odgovarjam ničemur.

 

Kaj vam pomeni ritual praznika?

Tu lahko več povem o akciji Nedeljsko kosilo, saj je to nekakšen ritual v naši družini. Dan, ko kosilo jemo skupaj. Ritual nedeljskega kosila sem izkoristila in akcijo izvedla dvakrat. Prva akcija še ni imela tega namena, da bi postala del projekta. Družini sem postregla običajno nedeljsko kosilo, ki je bilo zgolj drugačnih in nepričakovanih barv. Ker sama s težavo govorim o svojem delu, ko je ta še v procesu oziroma mi je težko delo približati nekomu, ki mu umetnost ni blizu, sem nedeljsko kosilo izrabila kot način pojasnjevanja, moj način približevanja. Nedeljsko kosilo 2 pa je bilo že bolj namensko. Še vedno je imelo namen približati delo družini, le da je bilo snemano. Ker sem želela ohraniti vzdušje sproščenega nedeljskega kosila, sem ga posnela iz ptičje perspektive in sodelujočim pojasnila, da bom zvok iz videa odstranila. Ta akcija je bila edina, kjer sem snemala ne samo sebe, ampak tudi gledalce, če lahko tako označim sodelujoče družinske člane. Čeprav so same akcije precej direktne in nekatere, še posebej obe nedeljski kosili, vsiljive, ne želim z njimi vzbujati neprijetnih občutkov, ki jih kamera običajno lahko. Čeprav akcije vzpostavljajo direkten kontakt z gledalcem, ne želim posegati v njegovo zasebnost. Kot sem omenila že pri delu, kjer govorim o dokumentaciji, se med dokumentiranjem osredotočam na spremembe vidne na objektu, ki je del akcije in ne opazujem gledalca samega. Nedeljsko kosilo 2 je med vsemi potaknjenci najbolj vsiljiva akcija – ne samo zaradi tega, ker so se gledalci znašli v neizbežnem položaju, kjer je bilo kosilo postreženo v njihovem domačem okolju in so ga bili prisiljeni pojesti, ampak tudi zato ker so, pa čeprav na nevsiljiv način, bili snemani.

Skulptura iz želeja 2, 2016.

Ta akcija je bila na koncu tudi tista, ki je vodila k temu, da sem razstavljene kompozicije pričela postavljati na mize in ne več na bel kubus. Tak primer sta Oranžna miza in postavitev ob koncu drugega semestra, imenovana Kosilo, ki združuje skulpture s hrano in dokumentacijo vseh prejšnjih akcij, mizo oziroma leseno desko na stolicah. Postavitev, ki imitira jedilno mizo, a to ni. Igra z nasprotji. Nekaj med jedilno in delovno mizo.

 

Ali so vaše torte, poleg tega, da so torte, tudi arhitekturne oblike?

Arhitekturne oblike ne, so pa kiparski objekti. Je pa prostor tisti, ki igra veliko vlogo pri postavitvi predvsem tistih, podtaknjenih del. Vsa dela sem podtaknila na mesta, kjer se nekaj ljudi zadržuje dalj časa, nekaj pa jih gre le mimo. Želim omeniti podtikanje ob avtomatu za kavo na ALUO in podtikanje na avtobusni postaji Cankarjev dom. Mesta, kjer lahko gledalec dela spregleda, a hkrati mesta, kjer ljudje postajajo, kar pomeni, da si lahko vzamejo čas in v delo posežejo, ga preoblikujejo.

Želatinasti žabec, 2016.

Še več primerov, prosim.

Podtaknjenih del je bilo 6. Prva je bila želatinasta potička, ki sem jo vključila v predbožično zakusko, ki je bila del predbožičnega druženja v ateljeju, druga in tretja sta bili zgoraj omenjeni akciji, podtikanje pri avtomatu za kavo in podtikanje na avtobusni postaji, četrta akcija je bila že večkrat omenjena in ena najbolj ključnih gest, podtikanje na skupinski razstavi A3, temu pa sta sledili še akcija 5 in 6, to pa sta tudi že omenjeni nedeljski kosili. Vsa ta podtikanja bi lahko postavila v bližino performansa. Natančneje trenutek, ko delo podtaknem. Po tem, ko sem podtaknila želatinasto potičko na avtobusno postajo, sem v skicirko zapisala: Oblekla sem si plašč, v levo roko prijela potico iz želeja na belem krožniku z belim čipkastim prtičkom in se odpravila do avtobusne postaje čez cesto od akademije. Počutila sem se kot natakarica. Na poti so me ljudje ogovarjali. Ceste nisem rabila prečkati pri semaforju, ni bilo veliko prometa. Kot da je to najbolj normalno dejanje pod soncem, sem delo položila na desni rob klopce na avtobusni postaji. Ko sem se vrnila v atelje, so me tam pričakali sošolci, ki so celoten dogodek spremljali, opazovali skozi okno.

 

Ali ste na začetku pozorni na časovni faktor?

Da. Predvsem v tistem prvem koraku. Ker dam gledalcu to možnost, da dela zaužije, mi je pomembno, da so objekti sveži in užitni vsaj prvi dan. Zato objekte delam zadnji trenutek. Na gnitje, ki se prične že naslednji dan, nimam vpliva. Ga tudi ne želim imeti. Pomembno mi je prepuščanje dela, uhajanje nadzora. Ta nadzor prevzamem ponovno, ko se odločim, da bom delo zavrgla. Ponovna vzpostavitev, ki ji nemudoma sledi dokončna zavrnitev.

 

Katera živila še uporabljate?

V same postavitve na razstavnem prostoru sem pričela dodajati smetanovo omako in pire krompir po akciji Nedeljsko kosilo 1 in 2. Poleg tega sem v eni od postavitev uporabila tudi puding in pecivo. Dodajanje druge hrane pripomore k vonju samega dela. Žele nima specifičnega vonja, dokler ne začenja plesneti, medtem ko pire krompir oddaja zelo močan vonj. In vonj je postal del postavitev na točki, ko sem pričela dodajati druga živila. Priprava pudinga ima zelo močan in prijeten vonj, in ker ga kuham v ateljeju, nastane zanimiva situacija, ko se vonj, ki ga ne pričakuješ v določenem prostoru, nenadoma tam pojavi. In če pudingov vonj deluje bolj v tistem prvem koraku, ko delo pripravljam, vonj krompirja in smetanove omake vpliva na gledalca, ko je delo razstavljeno. Sam material ni ne obarvan, ne oblikovan v formo, ki bi jo lahko gledalec pričakoval, ko pomisli na pire krompir. Pisani kupčki, za katere je težko ugotoviti, kaj so v kombinaciji z znanim vonjem, ki ga je težko čemurkoli v prostoru pripisati.

 

Ali vam v umetnosti manjka aspekt čutenja?

Meni se ne zdi, je pa odvisno od gledalca. Tudi moje postavitve nekateri zgolj gledajo. Na to, katera čutila gledalec uporabi, ne morem in ne želim vplivati.

 

Katera umetnost vas prepriča s čutnostjo in kako vam to pride nasproti?

Ne vem, za katero delo bi lahko rekla, da je čutno, lahko pa naštejem stvari, na katere sem naletela in zanje morda lahko rečem, ‘da mi pridejo naproti’. Ne bom naštevala imen, ampak bom bolj splošna. Omenila bom stvari, ki so pritegnile mojo pozornost, stvari, v katerih sem uvidela vzporednice z tem projektom. Veliko je umetnikov, ki se ukvarjajo s spreminjanjem kontekstov in praktičnih vrednosti, ki jih imajo predmeti v vsakdanjem življenju, in prav to je nekaj, kar zanima tudi mene. Poleg tega pa zaradi ponavljanja, ki se v mojem delu pojavlja, vidim vzporednice z gledališčem na-sploh, saj izvajam akcije, ki nimajo možnosti, da bi trajale večno, zato težijo k temu, da bi bile ponovljene.

Podtikanje 2 ali Na avtobusni postaji, 2017.

Od kje izvira vaš močno razvit odnos do hrane?

Na to vprašanje lahko odgovorim bolj v šali. Nagon po hranjenju ali odnos do hrane imam razvit kot vsa bitja, ki hrano potrebujejo za preživetje.

 

Je to, kar delate, ženska umetnost?

Samo zato, ker je kuhanje, velja za žensko opravilo? Verjetno delam žensko umetnost, a ne zato, ker delam s hrano, ampak zato, ker sem ženska in ne znam drugače.

 

Mogoče moški delajo stvari bolj obstojne, ker ne morejo roditi otrok kot ženske, ki so bolj naravnane k minljivosti. Ali to tako vidite?

Težko govorim v imenu moških. In nisem prepričana, da je moja težnja k minljivemu vezana na dejstvo, da lahko rodim otroke. Bolj se mi zdi, da me odbija nasičenost, ki me obdaja. Nimam te želje, da bi še sama bolj zapolnjevala prostore za daljša časovna obdobja.

 

Ali vam padejo na pamet še kakšni umetniki, ki se ukvarjajo s temami, ki zanimajo vas?

Glede tem, bolje rečeno pojmov, ki me zanimajo, je med drugimi tudi naključje. Z naključjem so se veliko ukvarjali v času dadaizma. Poleg tega, da so naključja vezana na celoten projekt, je akcija Ko jem sama v bližini dadaizma tudi na drug način. Ko jem sama, je video, kjer sedim za mizo, pred menoj je postavitev in hrana, sorodna vsem ostalim akcijam, ki jo požrem z rokami brez uporabe kakršnega koli razuma in ne upoštevam priučenih oblik prehranjevanja. Sproščanje spontanosti torej.

 

Kaj ima vaše delo skupnega s ponavljanjem?

Ponavljanje je v mojem delu v tesnem odnosu z minljivostjo. Akcije ponavljam, ker te minevajo. Želatinasto potičko sem bila primorana vliti večkrat. Vedno sem uporabila isti kalup in enak material, a vendar si nista bili enaki niti dve. Ponavljanje v iskanju tiste prave geste. Ponavljanje akcij, ki so si različne, a vendar sledi njihova izvedba enakim pravilom igre. Lahko bi dejala da skozi ponavljanje množim material in skozi številčnost materiala iščem gotovost. Moje delo ima skupnega z ponavljanjem toliko, kolikor ga ima z minevanjem.

Podtikanje 2 ali Na mizi na zakusko na otvoritvi razstave A3, 2017.

Predvidevam, da imate radi rituale.

Da, a jih ne bi poimenovala ravno rituali, ampak bolj kot neka izmišljena pravila igre. Pravila, ki jim vedno znova sledim s ponavljanjem akcij. Sledenje pravilom oziroma planu v kombinaciji s hipnimi nenadnimi odločitvami, ki plan spreobrnejo in pravila porušijo. Pravila, ki so za to, da jih upoštevam, mi zagotavljajo gotovost, a konec koncev je to le igra in včasih je pravila vredno prekršiti.


Recenzija: Maja Bojanić in Matic Ferlan

Lektura: Nina Misson


Naslovna fotografija: Izsek iz videa ‘Ko jem sama’, 2017, 4’24”.