Artfiks

[Glasna razmišljanja] JOHN CAGE: tako počasi, kakor je le mogoče

Piše: Hana-Uma Zagmajster


John Cage je bil s svojo inovativno kompozicijsko metodo brezdvomno revolucionar na področju moderne glasbe. Skladatelj in glasbeni teoretik, ki je deloval od približno tridesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja, se je v zgodovino zapisal kot eden izmed najbolj ekscentričnih in odmevnih ameriških umetnikov, zaslužnih za preboj avantgarde na takratno umetniško sceno. Naj omenim, da so se po njegovi zaslugi (in seveda nekaterih drugih njegovih sodobnikov) meje med glasbo, performansom, plesom in vizualno umetnostjo porušile in s tem močno vplivale na sodobni tok idej in interdisciplinarne umetniške prakse. Izvor umetniškega gibanja Fluxus leži ravno v Cageovi zmožnosti abstraktnega izražanja in navdušenja nad azijskimi filozofijami. Od tod tudi njegova strast do prostora in časa kot nedoločljivih dimenzij, in elementov slučaja, ki so manko v delih slavnih skladateljev, vendar se pojavijo takrat, ko v svojem stanovanju na šesti aveniji sliši zvok newyorškega prometa.

 

Njegovo najbolj znano in po mnenju mnogih tudi najbolj radikalno delo je kompozicija Štiri minute in triintrideset sekund (4′ 33”), s katero je sporočil, da tišina pravzaprav ne obstaja, ali pa, da ima naslov pesmi ”The Sound Of Silence” končno smisel. Radikalnost tega dela gotovo ni vprašljiva, lahko pa to lastnost pripišemo tudi marsikateri drugi stvaritvi njegovega opusa, kot posledice umetnikovega razsežnega uma.

 

John Cage je skladbo ”As Slow As Possible” napisal leta 1985, vendar časovnega trajanja namerno ni nikoli opredelil. Tipično se je klavirska verzija ASLSP 1985 izvajala od 20 do 70 minut, dokler se niso po dolgoletnih kontemplacijah o tem, za kako dolgo skladbo dejansko gre, njegovi nasledniki muzikologi ekstremno navdušili nad implikacijo počasnosti. Na konferenci glasbenikov in filozofov leta 1997 je z idejo o izvajanju na orgle skladba dobila povsem novo razsežnost, ki bi jo lahko imenovali kar počasna počasnost. Ideja, o izvedbi katere bom nadalje tudi razpravljala, se je realizirala v nemškem mestu Halberstadt, natančneje v cerkvi Sv. Buchardi,, kjer so leta 2000 tamkajšnje orgle štele 639 let. Ker so kot permanentno glasbilo predstavljale popolno sredstvo za izvajanje najpočasnejše skladbe na svetu, so se odločili osem strani partitur raztegniti na 639 let trajajoč projekt, s pričetkom leta 2001. Zaenkrat je bilo zaigranih 12 tonov, naslednjega pa lahko slišite na Cageov rojstni dan leta 2020. Adaptacija originalnega dela, Organ²/ASLSP (As Slow as Possible), se zavoljo izjemne počasnosti odvija z večmesečnimi ali večletnimi intervali med posameznimi toni, dolžina razpona pa je seveda odvisna od kompozicije.

 

Ker je bilo 20. stoletje čas rapidnega napredka tehnologije in velikega pospeška sodobnega načina življenja ter delovanja, je skladba predstavljala (in še vedno predstavlja) popoln antipod in hkrati antidot hitremu tempu sveta, v katerem si ljudje ne vzamejo časa za vdih.  Zato se ob redkih prilikah, ko orgle po daljšem spanju zopet povzročijo zvočno spremembo, v Buchardijevi cerkvi kljub vedenju, da v času njihovih življenj konca skladbe nikoli ne bodo doživeli, zbere množica ljudi z namenom slavljenja počasnosti. Morda se zdi takšno dejanje popolnoma absurdno in naravnost lynchevsko. David Lynch nas opozarja, naj se le ozremo okoli sebe, in videli bomo, kako nesmiselne stvari počnemo ves čas in ravno v tem se skriva analogija z mislijo Johna Cagea, ki meni, da lahko ljudje, ki resnično razumejo nekaj globokih resnic o življenju, vidijo, kako smešno je. A morda je zgodba najpočasnejše pesmi na svetu, ne glede na umetnikovo idejo, z družbenega vidika navsezadnje le večplastna. Ljudje konstantno spremljamo spremembe, pa naj bodo astronomske, telesne, politične ali podnebne.  Lahko bi celo rekli da smo kot bitja samo preko sprememb sposobni zaznavati lastno omejenost in si kronološko predstavljati časovni potek. Nobena skladba, razen zaenkrat ta,svojem trajanju ne bo doživela toliko zgodovinskih prelomov in dogodkov, od katerih je v svoji kvintesenci pravzaprav popolnoma inkoherentna. Njen obstoj, vključno z vsemi rednimi hibernacijskimi obdobji, v obstoječi družbi daje občutek nekakšne subverzivne zamaknjenosti ali družbene anomalije. Obiskovalce Halberstadta pa za razliko od današnjih gosto nanizanih tehnoloških prosperitet zanimajo počasne spremembe, ki se dogajajo znotraj glasbenikovega unikatnega zvočnega vesolja, odmaknjenega v malo nemško vas. Če smo običajno vajeni glasbo zaznavati preko časovne dimenzije, nas v tem primeru skladba vrže s tira klasičnega dojemanja prostora in časa. Gre za nekakšen reverzibilen glasbeni pojav, kjer je trajanje fiksirano na točno določen prostor, naše življenje pa prekratko, da bi kdorkoli, niti z izjemo avtorja, delo lahko zaužil v celoti.John Cage je v enem izmed mnogih intervjujev povedal, da je njegova ljubezen do zvoka brezpogojna, saj se sleherni zvok ne potrebuje pretvarjati, da je karkoli drugega, kar ni v njegovi osnovni esenci biti, ampak ga moramo ljubiti zgolj zaradi tega, ker je. Zvok primarno ne predstavlja človeških konceptov in se tudi na le-te ne rabi nanašati, ampak je svoja lastna entiteta. Kot primer navede Kantovo tezo, ki pravi, da obstajata le dve stvari, ki ne potrebujeta nikakršnega pojasnila. To sta smeh in glasba.


Lektura: Nina Misson