Artfiks

[Intervju] BLAŽ MIKL: Vizualna umetnica Reinish

Piše: Blaž Mikl


Svitlana Reinish – Reinish, kot se predstavlja javnosti – je ukrajinska vizualna umetnica iz Kijeva. Tam se je šolala na akademiji umetnosti, po delu na nacionalni televiziji pa se je odločila za kariero svobodne ustvarjalke in s tem za delo na mnogih različnih projektih. Ukvarja se z vidžejanjem, 3D-projeciranjem (kjer tudi na tekmovanjih dosega odlične rezultate), animacijo, glasbenimi spoti, delom v gledališču in mnogimi drugimi projekti na področju vizualne umetnosti, ponavadi povezanimi z glasbo. Ljubljano je obiskala v času letošnjega festivala MENT, kjer je kot vidžejka nastopila ob instrumentalnem glasbenem dvojcu Ptakh_Jung.

Koncert je po vizualni plati vsekakor bil eden bolj izstopajočih, animacije na platnu so dihale in se razvijale z glasbo. Zato je tudi najin pogovor tekel predvsem o njenem pogledu na vidžejanje ter na odnos med glasbo in vizualijami.

a

Konec januarja si kot vidžejka nastopila na ljubljanskem festivalu MENT s Ptakh_Jung. Organizatorji festivala so za prizorišče vašega nastopa izbrali Slovensko kinoteko, lokacijo, ki je pravzaprav kinodvorana in ne tipično koncertno prizorišče. Ali pogosto nastopate v dvoranah s sedišči in posebnim platnom za vizualije?

Sem velika ljubiteljica filma, zato me vzdušje kinematografov zelo navdihuje. Poleg tega se je takrat v Slovenski kinoteki odvijala retrospektiva filmov Larsa von Trierja. Ta je eden mojih najljubših filmskih ustvarjalcev, zato je bilo to zame res posebno prizorišče. Glasba Ptakh_Jung ni tipična klubska glasba, tako da imajo ljudje na naših koncertih ponavadi možnost da sedijo ali da stojijo in plešejo. Kadarkoli imajo prizorišča platno in predvajamo video, se glasba in slika povežeta v eno, nastane celota. Vendar pa je bilo za nas prvič, da smo nastopali v kinu.

a

Ptakh_Jung v Slovenski kinoteki; foto: Anton Beschastnyi – Report:age.

a

Med koncertom se mi je zdelo, da so vizualije nekako prevzele pozornost glasbi. Mnogo ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, je imelo enak občutek – prišli smo, da bi poslušali glasbo, a smo na koncu na glasbenika pozabili, počutili smo se, kot da bi gledali film. Se ti zdi, da je tako vedno ko vidžejaš ali je to odvisno od prizorišča, glasbe in vizualij samih?

To se mi zdi zanimivo, saj sama kot vizualni tip človeka koncerte dojemam enako. Vedno sem osredotočena na vizualni del nastopa. A vsak človek stvari dojema drugače – nekateri poslušajo, nekateri opazujejo in nekateri zaprejo oči, da bi glasbo bolje začutili.

Slovenska kinoteka ima kot kino velik poudarek na velikem platnu. Poleg tega je to platno nad glasbeniki in ne za njimi, kot je na naših koncertih običajno. Mislim, da je postavitev platna vplivala na našo odločitev – da sta bila glasbenika v temi, poudarek pa je bil na videu. Zato je platno tako izstopalo.

Da, mogoče je res dajalo občutek starega kina, kjer glasbeniki igrajo pod platnom ter dopolnjujejo video. Vesela sem, da mi bend da priložnost za takšne eksperimente. Kljub temu je njuna glasba na prvem mestu. Je temelj, ki me navdihuje in ustvarja slike, da lahko ljudje glasbo začutijo z vsemi čuti.

a

Se ti pri ustvarjanju s Ptakh_Jung zdi, da ustvarjaš ozadje za glasbo, ki je v prvem planu, ali da skupaj soustvarjate koncertno izkušnjo, ki bi se jo moralo dojemati kot celoto in ne ločevati na glasbeno in vizualno komponento? Imaš občutek, da na to glasbenika gledata enako kot ti?

Vizualije, ki jih ustvarjam s Ptakh_Jung ne morejo živeti brez njune glasbe, njuna glasba pa živi brez mojega vidžejanja.

Anton in Vova me nista nikoli nadzirala pri ustvarjanju vizualij. Zaupata mi. Lahko ju vprašam o temi albuma, o temi skladbe, nikoli pa mi ne dajeta posebnih napotkov. Tu torej nisem kot nekdo, ki dobi navodila od delodajalca in le naredi, kar mu je naročeno. Sem umetnica, ki dela skupaj z glasbenikoma, da glasba postane še večja, kot je. Da v njej postane vidno nekaj, kar je skrito, da publiki poraja ideje in jo usmerja v nek drug način videnja glasbe same. Je le moja vizija zvoka, morda pa se dobro sklada z vizijo Ptakh_Jung, saj nisem z njune strani nikoli dobivala prošenj za popravke ali spremembe.

a

Ptakh_Jung; foto: Vitaliy Mariash.

a

Kako pomembna se ti na splošno zdi vizualna komponenta v živi glasbi? Je nekaj, kar lahko korenito spremeni doživetje ali le nekaj, kar lahko do neke mere izboljša glasbo?

Vizualna komponenta je na koncertih že postala stalnica.

Menim, da niti najboljši šov slabe glasbe ne more poboljšati. A to je le moje mnenje. Saj vem, ljudje lahko na koncertih poslušajo zanič glasbo in so navdušeni nad velikim šovom.

A če ti je všeč glasba, ki jo slišiš, poleg tega pa vidiš nekaj posebnega, nekaj, kar te preplavi in te potopi še globlje v zvok, to pomeni, da vse deluje tako kot mora. Bila sem na parih koncertih, kjer so se vsi sestavni deli povsem poklopili, v takšnih trenutkih začutiš čarobnost in to je najvišji nivo. To je tudi moj glavni namen – da ljudje na koncertih, na katerih sodelujem, dobijo takšen občutek.

a

Se ti zdi, da lahko vsaka glasba z vizualijami profitira? Se ti zdi, da lahko glasba profitira z vsakimi vizualijami?

Koncertne vizualije so nekaj, kar lahko pričakuješ na večjih odrih. A poleg vizualij so tu še drugi načini da “olepšaš” koncert: laserji in light show-i, ki lahko pomagajo vizualijam ali pa delujejo samostojno. Vidžejanje tako ni edina možnost.

Glasba definitivno ne profitira s kakršnimikoli vizualijami. Rekla bi celo, da lahko uniči koncert. Videla sem že koncerte z vizualijami, ki so bile moteče ali pa tako neprimerne, da so pokvarile celoten vtis koncerta. Kakršenkoli video torej ne deluje. Če si se odločil, da boš v svoj nastop integriral vidžejanje, bodi pri izbiri umetnika, s katerim želiš sodelovati, previden. Izberi stil, ki ti je všeč. Glasbeniki bi morali razumeti, da stvari, ki so dobre za klubsko glasbo, verjetno ne bodo primerne za jazz ali etno glasbo.

a

Ptakh_Jung; foto: Vitaliy Mariash.

a

Ali običajno oblikuješ specifične vizualije za specifične pesmi in nato na koncertih uporabljaš vedno enake, ali jih iz koncerta v koncert tudi spreminjaš?

Ustvarjam specifične vizualije za specifične pesmi. Ko nastopamo v živo, to pomeni da material miksam med koncertom. Imam sete videov, zaradi česar je izvedba vedno malo drugačna. Prav tako lahko dodam kaj novega: efekte, posnetke, lahko spremenim načine prelivanja v programu. Če vidim, da je kateri od videov zastarel, lahko ustvarim nekaj povsem novega ali dodam obstoječim videom nove elemente.

a

Na nastopu s Ptakh_Jung na festivalu MENT si večinoma začela skladbo z animacijo ali geometrično strukturo in nato dodajala dodatne plasti in gradila na tem, s tem ko se je komad razvijal in postajal bolj in bolj intenziven. Tako si čez skladbo obdržala iste elemente in motive in hkrati sledila razvoju glasbe in ohranila vizualije zanimive. Se za vsakega izvajalca vidžejanja lotevaš na tak način?

Ponavadi ja, pri vsaki pesmi obdržim enak slog od začetka do konca. Na festivalih, kjer imajo DJ-ji enourne sete, je lahko tudi drugače. Na koncertih, kjer vsaka pesem traja okrog 4 minute, pa to deluje.

Vse vrste umetnosti imajo enaka pravila. Književnost, film, glasba, vse se ponavadi razvijajo s sledenjem strukturi zgodbe: zasnova, nato razvoj, točka preobrata in zaključek. Tako deluje večina umetnosti, tako da tudi sama sledim tem pravilom. Ker so moje vizualije vezane na glasbo, me prav tako vodi tudi ta. Ptakh_Jung igrata glasbo, ki govori zgodbo in se razvija, lahko se začne tiho in zraste v nekaj kompleksnega. V primeru, da imata skladbo, ki je intenzivna od začetka do konca, glasba narekuje tudi moj pristop do vizualij, in blag razvoj čez skladbo ni mogoč.

a

Slika iz videospota James Baley – Catcher.

a

Je imela glasba veliko vlogo v tvojem življenju že preden je postala tako prepletena z delom, ki ga opravljaš trenutno? Je bil odnos med glasbo in vizualijami v živo oz. med glasbo in glasbenimi spoti tema, o kateri si veliko razmišljala?

Vsekakor! Glasba je bila in je eden večjih delov mojega življenja. Prav tako je s filmi in umetnostjo v splošnem. Tako so koncertne vizualije le rezultat združevanja vsega, kar me navdušuje, v enem.

O teh stvareh nisem razmišljala, ko sem z vidžejanjem začela. Počela sem le, kar mi je bilo všeč in to me je vodilo do točke, kjer sem trenutno, in je postalo moj poklic.

a

Je to, kar počneš trenutno, kar si hotela početi, ko si začela kot freelancerka? Ali se poskušaš preusmeriti na specifična področja vizualne umetnosti?

Da, hotela sem ustvarjati vizualije za glasbo in to tudi počnem. Seveda do tega ni prišlo kar čez noč. Ko sem pustila svojo službo na televiziji nisem znala prav veliko. Obvladala sem montiranje videa, to pa je bilo pravzaprav to. Zato sem začela spoznavati programe in delati na veščinah, ki sem jih potrebovala za ustvarjanje animacij in za vidžejanje. Spoznala sem glasbenike in glasbene skupine, ki so mi dali priložnost, da sem rasla z njimi. In šele leta kasneje, ko sem bila glede svojih sposobnosti dovolj samozavestna, sem lahko temu rekla moj poklic.

Glavni fokus mojega dela so zdaj koncertne vizualije in 3D-projeciranje in na teh področjih hočem tudi nadaljevati. Prav tako sodelujem z gledališči, ustvarjam vizualije za predstave in tudi to počnem z veseljem.

a

3D-projeciranje, Kyiv Lights Festival 2017.

a

Se ti zdi, da je v primerjavi s situacijo pred par leti več povpraševanja po vizualnih umetnikih, kot si sama? Se tržišče za takšne stvari odpira?

Da, tržišče se odpira in veseli me, da se število dobrih umetnikov povečuje iz leta v leto.

Menim, da se ti tržišče odpira s tem, ko se tvoje veščine izboljšujejo. Več kot delaš, več odziva dobiš, več dela imaš v prihodnosti.

a

a

REINISH:     Spletna stran | Facebook | Instagram


Recenzija: Matic Ferlan

Lektura: Nina Misson

Opomba uredništva: intervju je potekal v angleščini in je bil s strani avtorja naknadno preveden v slovenščino. Avtorica naslovne fotografije je Anna Evstigneeva.