Artfiks

[Kritika] LUCIJA LUNDER: Živijo! Jaz sem Patrik in bi ti rad nekaj povedal!

Piše: Lucija Lunder


V Gleju je na sporedu nova avtorska predstava Jaše Kocelija z naslovom Psiho, za katero je besedilo napisal Davorin Lenko, na odru pa jo uprizarja Domen Valič. V več kot spretno speljani dramaturgiji dobimo vpogled v življenje in psiho Ljubljanskega zmaja. Serijskega morilca, ki le za nas, gledalce, v Glejevi dvorani dobi obraz. Ime mu je Patrik in rad bi nam nekaj povedal. Ne preostane nam drugega, kot da mu prisluhnemo in ga poskušamo razumeti.

Ljubljanski zmaj ni pošast, Ljubljanski zmaj je človek. Je šarmanten moški srednjih let, z redno službo, a ne tako zaposlen, da ne bi imel časa obsesivno zbirati zgodovinskih kovancev in do potankosti načrtovati, kako bo v svoje lovke zvabil najrazličnejše ženske. Na prvi pogled je zelo urejen in discipliniran – kultiviran, bi rekli. Ve, kakšna so merila družbe in kaj se od njega kot človeka pričakuje, vendar ima višje cilje kot le ugoditi temu. Na svet gleda celostno, izzven okvirjev vsakdana ter vedno je in bo korak pred nami. Ko Ljubljančani najdejo trupla, se sprašujejo, kaj je tem ženskam skupnega. Kdo so njegove tarče? Zmaj si svojega tipa ne izbere in s tem prelisiči vse, ki so mu na sledi. Patriku dišijo vsa dekleta in rad bi spoznal popolnoma vsako. Z nje bi spral vse, kar ji je pridala družba in jo uzrl kot Žensko. Počasi bi se mu sestavljala tista platonistična ideja, absolut Ženske, ki je v vseh, a v nobeni v celoti. Že ko jih zagleda, jih ima rad in odpelje jih, da jih ima lahko še raje. Zanj je to čista ljubezen. Najključnejši je trenutek, ko dekle ugotovi, da ni več poti nazaj. Takrat padejo maske in prikaže se – Ženska sama. To sestavljanje univerzalne slike v njegovi glavi nazorno prikaže tabla v ozadju odra, na kateri iz fotografij različnih delov obraza različnih deklet sestavlja tisto najresničnejšo, ki bo popolnoma njegova in mu je ne bo mogel vzeti nihče. To je tudi eden izmed ključnih elementov scene, h kateremu se igralec vrača ves čas predstave. Oder je zamejen s tremi stranicami, ki oblikujejo kocko, znotraj katere se nahaja Zmajevo stanovanje, stranica nasproti gledalcev pa se še dodatno odpre. Za njo se skriva drugi prostor, v katerem je omenjena tabla. Patrik vrata v drugi del scene tekom predstave ves čas odpira in zapira ter s tem vzpostavlja napetost in občutek, da resnično dobivamo vpogled v njegove skrivne kotičke uma. Izbira igralca liku že implicitno prida strupenost, saj kombinacija Valičeve spretnosti obvladanja mimike, telesa, skrivnostnega pogleda, govora ter njegove postavnosti liku doda privlačnost. S to »mešanico« pred seboj si lahko kar predstavljamo, kako z lahkoto pridobi nič hudega sluteča dekleta. Domen in Patrik se tako enkratno spojita, kar pripomore k prepričljivosti celotnega dogajanja. Ne manjka niti komunikacije z občinstvom – Patrik ustvari nekaj zanimivih interakcij, predvsem z ženskmi. Ne podre pa le četrte stene in se poveže z ljudmi znotraj dvorane, ampak prizorišče z orisom lokacij po Ljubljani razširi na celotno mesto, s čimer se meja med fikcijo in realnostjo še močneje zabrisuje.

Na prvi pogled se zdi, da Psiho podaja zgolj profil morilca, a je njegova največja moč v sporočilu, ki ga želi predati naši družbi. Postavlja ogledalo človeku 21. stoletja, ki se je močno udomačil v individualizmu, relativizmu, hitrem tempu življenja, vsakodnevnih novostih in v pomembnosti denarja. Na subtilen način moralizira in nikogar ne pusti hladnega. Poleg prej omenjenih solipsističnih teženj po uzrtju ideje Ženske je drugi Patrikov razlog za ubijanje univerzalnejši, usmerjen v dobrobit človeštva. »Moja minuta je tvoja valuta,« ponovi mnogokrat. Je strasten zbiralec zgodovinskih kovancev in pozna zavidljivo število valut, ki so se skozi zgodovino zvrstile in izmenjale po celem svetu. Sprva deluje, kot da zbira denar zato, da daje vtis urejenosti in organiziranosti ter se pod to pretvezo lahko skrije in ne vzbuja nikakršnih sumov, a za tem tiči neka »višja matematika«. Pravi, da vsak morilec pripomore k dvigu valut, ki je življenje samo. Življenje je valuta, ki jo želi Patrik dvigniti, ji povečati vrednost. Z vsakim umorom ljudem v kosti pripodi strah. In strah je tisti, ki nas združi. Vsi družno paničarimo, ne glede na razlike med nami. Ogroženo je naše bivanje in potrebno je, da stopimo skupaj proti skupnemu sovražniku. Ubijanje zanj ni razvrednostenje življenja, ampak nasprotno – osmišljanje le-tega, saj strah potencira vse, kar počnemo. Hkrati se s smrtjo zgodi prava inflacija. Pade vrednost denarja in materialnih zadev ter se poveča vrednost povezanosti, iskrenosti, skrbi in ljubezni. Vsaka njegova minuta in vsak njegov korak večata to, kar človeštvo potrebuje – strah za svojo bit in strah pred smrtjo ljubljenih. Prikliče pristno zavedanje človekove končnosti in s tem življenja ne smatramo več za tako samoumevnega. Tu je ta dvig, dvig valute, ki je življenje. Patrik pravi, da družba hlasta po takem posamezniku, potreben je sedaj in potreben bo v prihodnosti. Če tega ne bi izvajal on, bi se moral žrtvovati nekdo izmed nas. Le posameznik je lahko sovražnik in le sovražnik lahko dviga vrednost življenja. Če bo strah hiter, bo On še hitrejši. In to zavoljo strahu samega. Ker to potrebujemo, to je naša hrana. Ljubljanski zmaj ni pošast. Ljubljanski zmaj je nadčlovek. Tisti pravi nietzschejanski. Tisti, ki si upa prekiniti s strogimi pravili življenja in si dovoli prestopiti mejo. In vse to za višji cilj. Njegovo početje ni usmerjeno le v njegovo srečo, ampak v srečo drugih, nas vseh. Je kot dolgo pričakovani novi Kristus, ki je prišel na Zemljo, a le da tokrat v taki obliki, kot si jo sedanja družba zasluži in na način, ki nas očitno edini še lahko strezni. Psiho nam sugerira, da smo kot človeštvo tako močno zatavali, da je naš edini rešitelj lahko zgolj morilec, hkrati pa ta morilec ni neumen in nespameten trdosrčnež, ampak premišljen človek, ki nam ponuja rešilno bilko.

Da je korak pred nami, se kaže tudi v njegovem pristopu do družbe. Kot morilec se je spojil z njo, igra po njenih pravilih, saj jo bo le tako lahko spremenil. Fotografije že mrtvih žensk objavlja na socialnih omrežjih, ker se po njegovem mnenju skrivnosti nikakor ne sme skrivati. Pod neko objavo je celo sam napisal, da je on tisti, ki je pobil vsa ta dekleta in nihče ga ni vzel resno. Nobenega komentarja, le nekaj všečkov. V dvorani se je ob tem zaslišal rahel posmeh, čes, kako so lahko tako slepi. A ravno s taktiko serviranja na pladnju oslepi in preslepi prav vsakogar, zato nihče ničesar ne posumi. Hkrati se zdi, da se je tudi sam ujel v kolo individualizma ter da je v veliki meri osredotočen na to, kaj dobrega se bo zanj izcimilo iz te situacije. Zelo verjetno bo Ljubljanski zmaj kaj kmalu dobil obraz in osebnost – s tem bo dobil zgodovino, a hkrati tudi prihodnost. Verjame, da si s temi dejanji zagotavlja večnost, postal bo mit, ki ga bodo poznali vsi. Morda pa je ta želja po nesmrtnosti tisti pravi razlog, zaradi katerega ubija.

Zanimivo je, da predstava znotraj konteksta kritike družbe s tem, ko v ospredje postavlja strah, dejansko ohrani in celo izpostavlja človečnost – to, za kar se dandanes ljudem očita, da z vsako generacijo močneje izgubljamo ter da se počasi tranformiramo v robote. Po Psihotu torej nismo tako otopeli in apatični, ni nam vseeno za naše življenje in življenje drugih, res pa je, da smo verjetno ta krog skrbi za sočloveka močno omejili zgolj na peščico. Empatija, sploh pa sočutje do vseh ljudi in prebivalcev tega sveta močno upadata, zato potrebujemo strah in »psihota«, ki ga povzroča. Da uvidimo, da smo si enaki vsaj v tem, da smo vsi ogroženi z istim sovražnikom, pa četudi je ta sovražnik sovražnik zgolj zato, da je.


Recenzija: Matic Ferlan

Lektura: Nina Misson