Artfiks

[Artfiks seminar] NINA MISSON: Ikonografija žabe v srednjem veku

Piše: Nina Misson


Živali imajo že od nekdaj velik pomen za človeka, tako življenjskega kot tudi simbolnega. V srednjem veku so imeli ljudje vsak dan stik z živalmi, tako udomačenimi kot divjimi. Nekatere živali imajo že vlogo arhetipa in so bile pomembni nosilci kulturnega pomena. V srednjem veku so se pojavljale v pridigah, književnosti in likovni umetnosti.

Simbolika žab je bila v srednjem veku kompleksna in slojevita. V nemškem prostoru so plazilce in dvoživke močneje kot drugje v Evropi povezovali z grehom, smrtjo in hudičem, kar je bila podlaga za nastanek ikonografskih motivov, ki jih drugje ne poznamo (npr. Princ smrti, Žena sveta in Žena sedmih pregreh). Simbolni pomen živali se je razvijal na podlagi starejših besedil in virov. O pomenu, ki so ga živali imele za ljudi v srednjem veku, je pisal tudi Umberto Eco:

»Srednji vek je neomajno verjel, da ima vsak stvari v vesoljstvu nadnaraven pomen in da je kakor knjiga, ki jo je napisala Božja roka. Vsaka žival je nosilka moralnega ali mističnega sporočila, prav tako kot vsak kamen in vsaka rastlina (o tem pripovedujejo bestiariji, lapidariji in herbariji).«[1]

Žabe (lat. rana) kot dvoživke so liminalne oz. mejne živali, kar pomeni, da simbolno prehajajo med dvema svetovoma. Da so bile nosilke posebnega pomena že v času pred antiko, vemo, ker  so se nam ohranile votivne podobe v obliki krastač ter talismanske broške v obliki žab.[2] V primerjavi z drugimi vretenčarji so imele kače in žabe v vsakdanjem življenju relativno omejeno rabo, saj jih navadno niso uporabljali kot hrano, ampak so jih le izjemoma uporabljali v medicinske namene. Iz istega razloga je bila herpetofauna v preteklosti redkeje raziskana  in upodobljena.[3]

Plinij govori o uporabnosti krastač v poglavju o pšenicah in klasju. Za zaščito prosa je treba nositi žabo okrog polja, preden se pluži, nato je treba žabo položiti v glineno posodo, to pa zakopati na sredino polja. Tako bo proso zaščiteno pred vrabci in črvi. Žabo pa je treba izkopati, preden se orje, drugače bo imelo žito grenak okus.[4] Žabe in krastače so koristne tudi pri lajšanju porodnih bolečin, pravi Plinij.[5] Žabe se kljub relativno omejeni vsakodnevni rabi vendarle pojavljajo tudi v srednjeveških rokopisih, ampak so pred novim vekom le redko naturalistično upodobljene. Tako imajo žabe v srednjeveških bestiarijih proporcionalno majhne glave, definiran vrat in nepravilno število prstov (slika 1).[6]

V Svetem pismu se žabe prvič pojavijo kot ena od egipčanskih nadlog (slika 2):

»Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu reci: Tako govori Gospod: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Če pa ga ne boš hotel odpustiti, udarim vse tvoje pokrajine z žabami. V Nilu bo mrgolelo žab in lezle bodo in prišle v tvojo hišo, v spalnico in na posteljo. V hiše tvojih služabnikov pridejo in med tvoje ljudstvo, v tvoje peči in nečke. Da, po tebi, po tvojem ljudstvu in po vseh tvojih služabnikih bodo lezle žabe.‹« (2 Mz 7, 26–29)[7]

Sicer so kače, kuščarji in žabe ter krastače v Svetem pismu imenovane za nečiste živali:

»In tele izmed živalc, ki mrgolijo po zemlji, so za vas nečiste: krt, miš, kuščarica po njenih vrstah, gekon, martinček, zelenec, močerad in kameleon.« (Lev 11:29–31 )

V Razodetju so zlobni duhovi ali grehi, ki zapuščajo telo, opisani kot žabe (slika 3):

»Nato sem videl, kako so iz ust zmaja, iz ust zveri in iz ust lažnega preroka prišli trije nečisti duhovi, podobni žabam.« (Raz 16,13).

Žabe in dvoživke so kot nečiste označene tudi še v znanstvenih razpravah iz 18. stoletja, npr. pri Carlu Linnaeusu, ki v svoji razpravi Systema Naturae (prva izdaja leta 1735) ni skrival nenaklonjenosti do kač in žab. Leta 1747 je pisal o žabah kot o »tistih grdih živalih[8]

Krastače se v biološkem smislu razlikujejo od žab, saj so večje, bolj čokate in imajo bradavičasto kožo, medtem ko imajo žabe kožo tanjšo in gladko. V izdaji iz leta 1758 je žabe in krastače (lat. Bufo bufo) označil za smrdeče in nagnusne:

»Večina dvoživk ima mrzlo telo blede barve in skelet iz mehkega hrustanca; njihova koža je umazana, oster obraz in preračunljiv pogled, obdaja jih žaljiv vonj, njihovo oglašanje je hrupno in podobno trobentam, živijo pa v umazanih prebivališčih. Njihov strup je močan in njihov Stvarnik ni tratil svoje moči, da bi jih naredil v velikem številu[9]

V germanski nagrobni plastiki se žabe pojavijo na nekaterih grobnicah, kjer je upodobljeno truplo v očitnem stanju razpadanja (t.i. transi tombe), kar je na prvi pogled morda nenavadno. Upodabljanje žab na grobnicah lahko razlagamo kot naturalistični prikaz razkrajanja telesa, saj se dvoživke in plazilci zaredijo v razpadajočih truplih. V srednjem veku se je nadaljevala antična ideja o spontanem nastanku krastač, žab in kač v mrtvem telesu. Že Plinij je namreč trdil, da se po smrti hrbtenica človeka spremeni v kačo.[10]

Žabe in plazilci so predvsem v nemškem prostoru močno povezane s temo smrti. Nekateri srednjeveški pisci so človeško telo imenovali celo nagnusno, saj so verjeli, da »proizvaja črve in kače«, neki nemški menih iz 13. stoletja pa je telo označil za »vrečo žab, vrečo črvov«[11]. Neki menih iz 13. stoletja je v svoji pridigi uporabil prispodobo, v kateri se je ženski, ki ni hotela priznati svojih grehov, prikazal lep angel, čigar hrbet pa je bil prekrit s kačami in krastačami. Angel je ženski razložil, da bo tudi ona postala polna žab in kač, če ne prizna svojih grehov. Povezavo med grehom in žabo, ki se sicer pojavi že v Stari zavezi, je napravil tudi Berold von Regensburg, ki je grehe imenoval za »hudičeve žabe« (Kröten des Teufel). V nemški literarni tradiciji je torej močna povezava med kačami, žabami in zlom.[12] Nekako do 12. stoletja se je podoba žabe oz. krastače že globoko zakoreninila kot prispodoba za greh in tudi kot kazen v onstranstvu. V peklu naj bi žaba dobesedno žrla grešnike.[13] Ženskam, ki so za časa svojega življenja nečistovale, pa so se v peklu na prsi prisesale krastače. V srednjeveški umetnosti so krastače tako postale atribut Nečistosti (Luxuria), ki je pogosto upodobljena kot gola ženska figura z žabami ali krastačami, prisesanimi na nedrja. Žaba pa je bila tudi simbol Lakomnosti oz. Pohlepa (Avaritia), saj so verjeli, da žaba jé zemljo iz čiste skoposti oz. iz strahu, da je ne bi zmanjkalo.[14]

Iz nemškega srednjega veka je ohranjenih veliko zgodb, ki govorijo o tem, da naj bi, ko so po smrti kakega bogatega trgovca odprli njegovo blagajno in pričakovali, da bodo zagledali veliko premoženje, našli samo kopico krastač, ki so ena za drugo poskakale na plano. Take zgodbe so krožile med ljudstvom kot opomin na prehodnost in nevrednost posvetnih dobrin.[15] Čeprav so te asociacije prisotne tudi v drugih evropskih deželah v srednjem veku, ni nikjer povezava tako eksplicitno zabeležena v umetnosti, sploh pa ne v likovni umetnosti. V nemškem prostoru tako nastaneta dva pomembna ikonografska tipa, Kneza sveta in Ženo sveta.[16] Za njuno osnovanje je ključnega pomena tudi negativna simbolika žab in krastač, predvsem v povezavi z grehom in hudičem.

Princ sveta oz. Knez sveta (Fürst der Welt) je ikonografski motiv, ki se je razvil na podlagi Janezovega poimenovanja hudiča kot vladarja tega sveta (princeps huius mundi). Princ sveta se je kot motiv v likovni umetnosti pojavil v Zgornjem Porenju in sicer se figura modno oblečenega mladeniča s hrbtom, polnim krastač in kač prvič pojavi v  Strasbourgu okoli 1275, ohranjeni pa so tudi primeri iz Freiburga, Nüremberga in Basla. Osnovne značilnosti motiva so moška figura v kraljevskih oblačilih in zapeljive geste, obraz pa je navadno nasmejan. Moški je upodobljen kot zapeljivi skušnjavec, mladi čedni princ, navadno s krono na glavi, ki izdaja njegovo aristokratsko poreklo, v roki pa gledalcu ponuja jabolko ali cvet. Na zadnji strani figure je oblačilo odprto in gledalcu razkriva pogled na golo telo, po katerem gomazijo žabe, krastače, kače in druga golazen. Plazilci in dvoživke so znak, da je figura personifikacija hudiča.[17]

Žena sveta ali tudi Vladarica sveta (Frau Welt) je ženska različica Princa sveta. Razvila se je v istem času in tudi ona predstavlja skušnjave tostranskega sveta, ki je nevaren in poln pasti za kristjana, ki mora ohraniti čisto dušo,. Žena sveta se je leta 1260 pojavila v pesnitvi Plačilo sveta (Der Welt Lohn) nemškega pesnika Konrad von Würzburg (1225–1287):

(odlomek)

Proti njemu je obrnila hrbet

ta je bil čez in čez

obešen in pokrit

 

s črvovjem in kačami,

goži in krastačami,

s kozami in grdimi razjedami

je bilo njeno telo posejano.

Muhe in mravlje v njih so sedele

v ogromnih količinah

 

ličinke so razžrle 

njeno meso do kosti.

Tako zelo je bila polna nesnage,

da je od njenega krhkega telesa

 

prihajal tako odvraten smrad,

da ga nihče ni mogel prenesti.

Njena dragocena obleka iz svile

je bila uničena.

Spremenila se je

 

v usmiljenja vredne cunje;

njen obraz, sicer sijoč,

je bil tako iznakažen,

da je postal pepelnato siv.[18]

 

Pesnitev Der Welt Lohn pripoveduje o častnem vitezu, ki je uspešen na mnogih podvigih, kljub temu pa ne najde tistega, kar išče in ne doseže globljega zadoščenja. Nekega dne se na njegovem dvoru prikaže najlepša ženska, kar jih kdaj videl, in mu pove, da mu bo dala plačilo, ki si ga je zaslužil, ker ji je vdano služil. Princ se ne spomni niti, da bi jo kdaj videl, kaj šele, da bi ji služil in se obotavlja, ali naj sprejme plačilo ali ne. Ko se ženska obrne, da bi odšla, princ vidi, da ima hrbet prekrit z žabami, črvi, kuščarji in drugo golaznijo. Princ tako spozna, da je do zdaj iskal napačno zadoščenje, ko se je gnal za slavo in uspehom, ki sta posvetni stvari.  V tem smislu je služil svetu in dobrinam tega, smrtnega življenja (v nasprotju z večnim življenjem, ki za kristjana pride v božjem kraljestvu), zato se odloči, da ne bo več vitez in da bo svoje življenje posvetil Bogu.

Žena sveta je kot motiv pogostejša v književnosti kot pa v likovni umetnosti. Zasnovana je na podoben način kot Princ sveta: s sprednje strani je upodobljena kot prelepa ženska, z zadnje pa prekrita z golaznijo in vsa razpadla. Nastala naj bi kot ženska različica Princa sveta na osnovi pogostejše rabe ženskega spola za samostalnik svet (die Welt) namesto moškega samostalnika (mundus).[19] V Baslu sta na fasadi, kot že omenjeno, upodobljena tako Princ sveta kot Žena sveta, ki je postavljena na enak podstavek in pod enakim baldahinom. Žena se zadovoljno nasmiha Princu in se močneje nagiba na levo, medtem ko je on nagnjen v desno. Figuri tako delujeta ujeti v tihi, ampak intenzivni dvogovor. Žena si odmika oblačilo in Princu razkriva golo dojko, medtem ko jo gledalcu od spodaj skorajda zakriva s komolcem in dlanjo druge roke.

Žabe so nosilke raznolikih simbolnih pomenov v krščanski tradiciji, ki pa je svojo simboliko prevzela iz antičnih kultov in drugih virov, npr. od Plinija. Simbolni pomeni živali so se v srednjeveških bestiarijih razvijali naprej in žabe so bile tako nemalokrat upodobljene kot krščanske alegorije. V več kulturah so bile povezane s spolnostjo, s smrtjo pa še posebej v nemškem prostoru. V Svetem pismu označeni kot nečisti in se pojavljata kot nadloga ali zlo, v srednjem veku pa sta močno zakoreninjeni tudi kot simbola Nečistosti. V nemški književnosti in likovni umetnosti se tako razvijejo posebni ikonografski motivi, tesno povezani z žabami. Najstarejši med njimi je Princ sveta, ki se je razvil na podlagi Janezovega evangelija, kjer je Jezus hudiča označil kot »vladarja tega sveta«. Kot njegova ženska različica se je razvila tudi Žena sveta in sicer na pogostejši rabi ženskega samostalnika die Welt namesto moškega samostalnika mundus. Oba motiva se pojavljata skoraj izključno v nemškem srednjeveškem prostoru in s srednjim vekom tudi izzvenita.

1.      Seznam literature

Rudolf ASMUS, Der Fürst der Welt in der Vorhalle des Freiburger Münsters, Freiburger Münsterblätter Halbjahrsschrift für die Geschichte und Kunst des Freiburger Münsters, 9, 1913, pp. 42–44.

Stephan BEISSEL, Der Furst der Welt in der Vorhalle des Freiburger Munsters, Freiburger Münsterblätter: Halbjahrsschrift für die Geschichte und Kunst des Freiburger Münsters, 10, 1914, pp. 22–24.

Kathleen COHEN, Metamorphosis of a Death Symbol: The Transi Tomb in the Late Middle Ages and the Renaissance, California 1973.

Umberto ECO, Zgodovina lepega, Ljubljana 2006.

Kay ETHERIDGE, Loathsome Beasts: Images of Reptiles and Amphibians in Art and Science, Origins of Scientific Learning: Essays on Culture and Knowledge in Early Modern Europe (ed. S.L. French in K. Etheridge), New York 2007, pp. 63–88.

Friedrich KOBLER, Der Jungfrauen Zyklus der Freiburger Münster Vorhalle, Bamberg 1970 (doktorska disertacija).

Ana KREVELJ, Nove ugotovitve o ikonografiji figuralnih konzol v kapeli Žalostne Matere božje v Celju, Bilten SUZD, 12-13/2011, pp. 5545.

Ana KREVELJ, “Celjski fiziolog”: konzole z motivom iz Fiziologa v kapeli Žalostne Matere božje stolne cerkve sv. Danijela v Celju, Zbornik za umetnostno zgodovino (Nova vrsta), 47, 47 (2011) pp. 9–36.

Ana KREVELJ, Ikonografija živali v umetnosti srednjega veka na Slovenskem, Ljubljana 2017 (doktorska disertacija).

Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006.

Ingvild Saelid GILHUS, Animals, Gods and Humans: Changing Attitudes to Animals in Greek, Roman and Early Christian Thought, Routledge 2006.

Carl LINNAEUS, Systema naturae per regna tria naturae: secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis, Stockholm 1758.

Mary E. ROBBINS, The Truculent Toad in the Middle Ages, in: Animals in the Middle Ages (ed. Nora C. Flores), Routledge 2016, pp. 25–49.

Hannelore SACHS, Ernst BADSTÜBNER et Helga NEUMANN, s.v. Fürst der Welt, Wörterbuch der christlichen ikonographie, Regensburg 2012, p. 143.

Wolfgang STAMMLER, Frau Welt, eine Mittealterliche Allegorie, Freiburg 1959.

Rolf TOMAN, The High Middle Ages in Germany, Köln 1990.

Richard WAHLGREN, Carl Linnaeus and the Amphibia, Bibliotheca Herpetologica, 9, 2011, pp. 5–37.

Anthony WEIR, James JERMAN, Images of Lust, 1986.

 

2.      Seznam slikovne priloge z viri

Slika 1 – Žaba, Koninklijke Bibliotheek, The Hague KB, KA 16, , f. 134 v, ok.1350. Vir: http://physiologus.proab.info/ 20.3.2019

Slika 2 – Nadloga, Pamplona Bible, Bibliothèque municipale, Amiens,  MS. 108, fol. 42 v. 1197. Vir: https://unireadinghistory.com/2016/10/31/toads-mean-trouble/#_ftn2 20.3.2019

Slika 3 – Zli duhovi kot žabe iz ust prerokov, Razodetje kraljice Mary, Anglija, (BL, MS 19 B XV, fol. 30 v) ok. 1300-1325. Vir: https://pbs.twimg.com/media/DvvlBr5WwAIM4N5.jpg     20.3.2019

 

Slika 4 – Princ sveta, Musee de l’euvre Notre-Dame, Strassbourg, 1280–1290. Vir: https://medievalfreiburg.sites.stanford.edu/prince-world 20.3.2019

 

Slika 5 – Princ sveta in nespametne device, zahodna fasada, južni portal, Strassbourg, 1280–1290. Vir: http://dominikanische-laien.de/?p=2137 20.3.2019

Slika 6 – Princ sveta in Nečistost, Freiburg Münster, Freiburg im Breisgau, pozno 13. stoletje/zgodnje 14. stoletje. Vir: Rudolf ASMUS, Der Fürst der Welt in der Vorhalle des Freiburger Münsters, Freiburger Münsterblätter Halbjahrsschrift für die Geschichte und Kunst des Freiburger Münsters, 9, 1913, p. 43 in http://www.landeskunde-online.de/rhein/staedte/freiburg/muenster/vorhalle/portalgewaende.htm 16.7.2019

Slika 7 – Princ sveta in Žena sveta, Basel Münster, zahodni portal, Basel, 1280–1285. Vir: http://www.carto.net/andre.mw/photos/2012/11/02_basel/20121102-140525_rueckseite_der_statue_verfuehrer_fuerst_der_welt_vom_basler_muenster.shtml 20.3.2019

Slika 8 Princ sveta, St. Sebaldus, severni portal (t.i. Brautportal), Nüremberg, okoli 1330. Vir: https://slideplayer.com/slide/10563922/ 16.3.2019

Slika 9 – Frau Welt Worms. Vir: https://www.ds.uzh.ch/phpfi/wiki/Allegorieseminar/index.php?n=Main.FrauWelt 20.3.2019

 

 

[1] Umberto ECO, Zgodovina lepega, Ljubljana 2006, p. 121.

[2] Anthony WEIR, James JERMAN, Images of Lust, 1986, p. 147.

[3] Kay ETHERIDGE, Loathsome Beasts: Images of Reptiles and Amphibians in Art and Science, Origins of Scientific Learning: Essays on Culture and Knowledge in Early Modern Europe (ed. S.L. French in K. Etheridge), New York 2007, p. 63.

[4] Plinij, Naturalis Historia, 18, 17.

[5] Plinij, Naturalis Historia, 30,14.

[6] ETHERIDGE 2007, cit. n. 3, p. 77.

[7] Podčrtala Nina Misson.

[8] Richard WAHLGREN, Carl Linnaeus and the Amphibia, Bibliotheca Herpetologica, 9, 2011, p. 5.

[9] Carl LINNAEUS, Systema naturae per regna tria naturae: secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis, Stockholm 1758, p. 194 (odlomek prev. NM).

[10] Kathleen COHEN, Metamorphosis of a Death Symbol: The Transi Tomb in the Late Middle Ages and the Renaissance, California 1973, p. 80. Plinij, Naturalis Historia, 10,66.

[11] Wolfgang STAMMLER, Frau Welt, eine Mittealterliche Allegorie, Freiburg 1959, p. 32.

[12] COHEN 2007, cit. n. 10, p. 80.

[13] Mary E. ROBBINS, The Truculent Toad in the Middle Ages, in: Animals in the Middle Ages (ed. Nora C. Flores), Routledge 2016, pp. 25.

[14] Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006, p. 230–231.

[15] Rolf TOMAN, The High Middle Ages in Germany, Köln 1990, p. 83.

[16] COHEN 2007, cit. n. 10, p. 81.

[17] Hannelore SACHS, Ernst BADSTÜBNER et Helga NEUMANN, s.v. Fürst der Welt, Wörterbuch der christlichen ikonographie, Regensburg 2012, p. 143.

[18] Trans. Hana Čeferin, prof. Mateja Gaber, Nina Misson.

Damit kehrte sie ihm den Rücken zu; der war über und über behängt und bedeckt mit Gewürm und Schlangen,

mit Kröten uned Nattern; voller Blattern war ihr Körper und mit häßlichen Geschwüren übersät. Fliegen und Ameisen saßen in Unmengen darin; die Maden zerfraßen ihr Fleisch bis auf die Knochen. Sie war dermaßen voll Unrat, daß von ihrem gebrechlichen Körper ein derart abscheulicher Gestank ausging, dass niemand ihn ertragen konnte. Ihr kostbares Seidenkleid wurde übel zugerichtet; Es wurde in einen armseligen Tuchfetzen verwandelt; ihr Gesicht, sonst von hellem Glanz, wurde so sehr entstellt, dass es aschfahl wurde.

[19] STAMMLER 1959, cit. n. 11, p. 35.


Recenzija in lektura: Monika Jerala