Artfiks

[Kritika] KATARINA BOGATAJ: THE FELINE PROJECT – It’s nice to be a cat

Piše: Katarina Bogataj


V današnjem mehanskem svetu razdelitev na živo in neživo ne obstaja več; vzpostavlja se nov red, znotraj katerega je vse enakopravno, medsebojno povezano in v stalni vzajemni interakciji. Konstrukt identitete ni več omejen zgolj na človeško. Nič ni neodvisno, vse je (mehansko) povezano in prepleteno, ta koncept pa spreminja tudi naše dosedanje dojemanje subjektivnosti.

V predstavi The Feline Project (premiera 29. 9. 2019 v PTL-ju) se izvajalca Dagmar Dachauer (koncept in koreografija) in Kilian Immervoll (soavtor, video) posvečata raziskovanju odnosa med človeškim in nečloveškimoz. divjim in udomačenim ter sklepe in dognanja predstavita ne v obliki celostne koreografije, temveč sekvenc posamičnih faz, ki jih obarvata s poglobljenim in dovršenim lastnim izrazom. Subjekt njunega raziskovanja je mačka, sicer množično prisotna internetna vsebina, ki jo najdemo v obliki fotografij, posnetkov, memov, vineov, GIF-ov ipd. Performerja jo kot protagonista umestita v nov, mehanski kontekst, pri čemer se dotakneta tudi vprašanja medsebojne povezanosti in razmišljata, kako do nje sploh pride.

 

Zakaj mačke?

Z dobršno mero drznosti bi lahko rekli, da priljubljenost teh hišnih ljubljenčkov hočeš nočeš predstavlja vzporedno, globalno razširjeno ideologijo, ki svetu vlada tako v stvarnosti kot na internetu. Tovrstni kulturno specifični – in lahko rečemo že kar globalni – diskurz performerja utelesita v robotskem človeku mački. Osnovna premisa je torej tematizacija splošno prisotne ljubezni do mačk (oz. do mehanskih derivatov hišnih ljubljenčkov), ki je spretno postavljena v futuristični svet robotike, kar umetnika izrazita tako posamično kot s skupnimi močmi, ko se združita v en organizem in družno postaneta elegantna mačja kraljica. Vodita nas skozi specifičen pristop preizpraševanja izbranega predmeta zanimanja, ki ga z gibalnim jezikom, podprtim z video in avdio komponentami (ter dobro dozo humorja), tudi predstavljata.

Njun spoznavno-raziskovalni pristop je, čeprav na videz lahkoten, precej družbenokritičen, predvsem v ozirih na našo negotovo prihodnost. Predstava gledalca spodbuja, da se prične zavedati pomena tehnologije, ki spreminja ne samo naše okolje, temveč posega celo v bitja okrog nas. Bo že držalo, da se ljudje (večinoma pozitivno) odzovemo na mačke (oz. na hišne ljubljenčke nasploh) in da te pritegnejo dobršno mero naše pozornosti, vendar sama predstava ne deluje zgolj kot puhel kliše; smiselneje jo je razumeti kot odgovor na nekaj tako priljubljenega, kar v resnici še ni naletelo na konkretno refleksijo, z umestitvijo na plesno-gibalno področje pa je dobilo nove pomenske razsežnosti. Gre za raziskovanje in izvedbo t. i. hiperpreciznega gibalnega jezika, kar je že samo po sebi veščina, pod vsem tem pa se skriva še vprašanje razmišljanja o konkretnem globalnem fenomenu in njegovih dometih. V tem primeru ples oz. gibanje predstavlja sredstvo za raziskovanje, avdio ali video podlaga pa mu prida še dodatno dimenzijo.

 

Tematizacija in uprizoritev

V tej plesni predstavi bi težko govorili o prisotnosti klasične dramske napetosti; gre bolj za spodbujanje zanimanja za to, kar dejansko poteka tukaj in zdaj. Performerja zzaporedjem prikazanih faz ohranjata gledalčevo pozornost in vzbujata zanimanje za dogajanje pred njim.

Začenši s posnemanjem robotskih gibov, apliciranih na človeško telo, nas Dagmar drži v suspenzu (vse skupaj pa z zvočnimi posnetki s strani spremlja Kilian). Nismo povsem prepričani, kaj gledamo. Njeno telo deluje kot sestavljena mehanska celota, ki jo spretno uporablja za grajenje nenaravnih telesnih konstrukcij, ki jim že z najmanjšo spremembo doda vedno nov poudarek, z izolacijo posamičnih delov telesa pa tudi gledalec nezavedno ozavešča svoje telo in vse nenavadne načine njegove uporabe; v nekem trenutku umetnica začne z gibanjem spremljati glasbeno podlago mačke, ki se sprehaja po klavirju.

Dagmar je v svoje predstave sicer že večkrat vključila tako, robotsko gibanje (denimo v performansu Čudovita leta iz leta 2015), vendar mu v tej predstavi posveti neprimerno več časa ter ga obravnava na popolnoma drugačen način: v Čudovitih letih v spremljavi Straussovega Frühlingsstimmen nastavlja kritično ogledalo avstrijski identiteti in nacionalnemu ponosu, v letošnji predstavi The Feline Project pa se ukvarja predvsem z nastajajočimi in spreminjajočimi se odnosi med subjekti, pa naj bodo ti človeški ali mehanski.

Uporaba platna oder razdeli na dva dela: na performerja kot iniciatorja dogajanja, ki s kombinacijo lastnih teles ob meditativni spremljavi pred občinstvom rišeta podobe, ter na drugi strani diskurz kinodvorane, ki resničnost uokvirja in ji pripisuje nov pomen. Tako skonstruirana dejanskost se prenese na gledalca, ki ima možnost hkratnega opazovanja trenutnega dogajanja ter vzporedno še reprezentacije slednjega kot neke vrste alternativne resničnosti. Lahko bi rekli, da performerja naši zavesti vseskozi nastavljata ogledalo, kar še podkrepita z vztrajnim strmenjem v občinstvo.

V predstavi se pojavi samo ena koreografska sekvenca; ta traja le nekaj sekund, vendar ravno toliko, da v spremljevalni glasbi prepoznamo refren pesmi Justina Timberlakea iz leta 2013, kar motiv ogledala le še dodatno poudari, pri tem pa ne zanemari humorne plati celotnega eksperimenta:

It’s like you’re my mirror

My mirror staring back at me

I couldn’t get any bigger

With anyone else beside of me

And now it’s clear as this promise

That we’re making two reflections into one

‘Cause it’s like you’re my mirror

My mirror staring back at me, staring back at me

Že v naslednji sekvenci umetnika s pomočjo looperja, kitare in Dagmarinega vokala izvedeta pesem, ki govori o tem, kako lepo je biti mačka (pred tem Dagmar ironično (?) iz kozarca srkne par požirkov mleka). Predstava se zaključi tako, da performerja eden drugega v popolni tišini nekaj minut dvigata samo z uporabo lastnega telesa.

 

Naravno vs. tehnologizirano

Resničnost je sama po sebi konstrukt, ki je ljudem dostopen prek pomenskih sistemov, ki kulturološko gledano niso univerzalni in se neprestano spreminjajo, zato je pomembno prepoznati, v kateri družbeno-zgodovinski kontekst ti pomeni spadajo in kako se izražajo. Diskurzi resničnost prikazujejo na načine, ki nikakor niso edina možna podoba sveta v danem zgodovinskem trenutku, s čimer naturalizirajo predstavljena razmerja moči in odnose v družbi. Obravnavana predstava je torej postavljena v sedanjost in tematizira vlogo mehanizacije v našem življenju ter na svojevrsten način ozavešča, da gre vendar za specifičen kulturni in zgodovinski koncept našega časa, ki vsekakor zahteva podrobnejši vpogled in interpretacijo. Omenjeni diskurz polemizira uporabo tehnologije in njen vpliv na našo prihodnost, kar pa vsekakor ni edini pristop k reprezentaciji te teme, je pa zagotovo nadvse inovativen. Preučevanje drugih (zaenkrat še fiktivnih) bitij nam v obravnavani predstavi služi kot vzporednica človeškim odnosom, širi naše miselno obzorje in potencialno spreminja vzorce našega vedenja ter splošnega samozavedanja.

 

Če ste predstavo zamudili, pa vas o njej vseeno zanima kaj več, si poglejte video, ki je nastal v raziskovalni fazi projekta. 


Recenzija: Ema Leban

Lektura: Maja Kovač