Artfiks

[Knjiga pod lupo] JANNE TELLER: Vse

Piše: Nika Klasič


»Obstaja več kot en vse. Toda za vsako zgodba obstaja samo en vse.«

 

Knjiga Vse je zbirka osmih kratkih zgodb danske pisateljice Janne Teller. V zgodbah se ukvarja z zelo znanimi tematikami, kot so nasilje, (socialna) nestrpnost, spolne zlorabe, iskanje identitete, migracije, sodobno suženjstvo in mentalne motnje. V ospredje je postavljeno to, česar ne želimo videti. Ni tako pomemben slog posameznih zgodb, ampak to, kar doživljamo, ko zgodbo beremo.

 

Med branjem smo vrženi v potek zgodbe, v kateri ni pripovedovalec nikoli predstavljen (razen v Turški preprogi, v kateri pripovedovalka dobi ime), in vedno se znajdemo v središču dogajanja. Tudi nasilje ali druge težke problematike nikoli niso eksplicitno omenjene, pomemben je občutek, ki ga dobimo ob branju posameznih zgodb. Ravno zato je zbirka zgodb namenjena tako mlajšim kot starejšim bralcem, vendar se dojemanje in sporočilo zgodb razlikuje glede na zrelost posameznega bralca. Otroci, po pisateljičinem mnenju, berejo besede, ki so napisane, odrasli pa občutijo napisane besede.

 

Teme in vprašanja v zgodbah so zahtevna, neprijetna, zato največkrat zahtevajo starejšega bralca, vendar se zgodbe lahko približajo tudi mlademu bralcu. Takšne so Ptiči, rožice, drevesa; Lizike; Turška preproga in Rumena luč. Tem zgodbam je skupen mladi pripovedovalec, ki se sooča z odraščanjem in drugimi problemi, kot so odsotnost staršev, mentalne bolezni in tematika priseljencev. Starejši bralec bo zgodbe razumel drugače kot mladi bralec in bo zaznal, da se dogaja še nekaj več, nekaj pod gladino, nekaj, kar ni opisano z besedami, npr. v Rumeni luči so to spolne zlorabe.

 

S knjigo skuša pisateljica poudariti, kaj vse vpliva na mlade ljudi v sodobni družb, in želi sporočiti, da je vsaka oblika nasilja nesprejemljiva. Občutek, da je nekaj narobe, da se nekaj ne bi smelo zgoditi, da bi morali pomagati. V zgodbi Rumena luč je bralec celo nagovorjen, naj pomaga glavnemu junaku, to pa v nas prebudi različna čustva, zaradi katerih mu želimo pomagati tudi sami.

 

Mnenja o problematičnih tematikah, ki so obravnavane, so predstavljena v vsaki zgodbi posebej. Mnenja o določenih tematikah so odvisna od zrelosti pripovedovalca, njegove vključenosti v dogajanje in posameznih izkušenj. Prav je, da otroci nimajo mnenja o stvareh, ki jih ne poznajo, kar naredi zgodbe veliko pristnejše, kot bi bile, če bi imeli mlajši pripovedovalci enako mnenje, kot jih imajo odrasli. Kljub vsemu temu se mnenje nikoli ne vsiljuje pred bralca. Zgodbe imajo vedno odprt konec, kar daje prosto pot domišljiji oziroma bralčevemu razmišljanju. Zgodbe najprej beremo, in ko jih beremo, jih tudi živimo, in ko jih živimo, jih tudi razumemo. Ta vidik pisanja Janne Teller se mi zdi nekaj svežega, sploh pri tako zahtevnih temah, saj res pusti odprto pot bralcu in tako mladim bralcem ponudi, da se marsičesa naučijo.

 

Pristop zakritega pisanja in postopnega razvijanja tem se je v knjigi izkazal za izrazito poučnega, svežega in zanimivega. Najboljše pri vseh zgodbah so ravno prikrite stvari (do konca zgodbe Dokler naju smrt ne loči ne vemo, da gre za človeka, ki je obsojen na smrtno kazen zaradi treh umorov; in podobno je tudi pri vseh ostalih zgodbah), ki jih vsak bralec dojema nekoliko drugače in ki se razvijejo tekom branja, odvisno od bralčevega dojemanja in njegove zrelosti. Zgodbe se razlikujejo od večine literature, ki jo danes beremo, saj je pri tej pogosto vse predstavljeno samo skozi en zorni kot.


Janne Teller: Vse

Založba: Mladinska knjiga

Leto izida: 2019

Prevod: Silvana Orel Kos

Spremna beseda: Janne Teller


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Karolina Zgaga