Artfiks

[Intervju] ULA POGOREVČNIK, pt. 1: Ferraiolo

Piše: Katarina Bogataj


Ula Pogorevčnik (1996) je diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil, ki je že v času študija na Naravoslovnotehniški fakulteti razvila močno zanimanje za video in filmsko režijo. S svojimi projekti je sodelovala na raznih festivalih, razstavah in dogodkih, največ uspeha pa je požel njen kratki igrani film Pod okriljem (2019), ki je bil predvajan na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, na festivalu FLIF v Tržiču pa je zanj prejela kar dve nagradi: za najboljšo fotografijo (Jan Pirnat) in za najboljšo glasbeno podlago (Neža Dobrovoljc in David Nik Lipovac).

 

Foto: Nik Erik Neubauer

 

Ulo zanima celoten proces filmskega ustvarjanja, zato – poleg koncepta, scenarija in režije – svoje izdelke večkrat snema in montira sama. Še svež projekt, ki ga je v letošnjem letu predstavila javnosti, je videospot prvenca 🥕 zasedbe Lovekovski, ki je nastal v sodelovanju z Založbo Radia Študent pod okriljem produkcijske hiše Warehouse Collective, s katero umetnica tudi sicer pogosto sodeluje.

Ulo najbolj motivirajo projekti, ki imajo dobro zasnovan koncept in močno sporočilnost. Dotika se tematik, ki so povezane z naravo, telesom in vsakdanjimi rituali, prav tako pa je odprta za preizkušanje meja in eksperimentalne podvige, pri katerih sodeluje z ustvarjalci iz različnih ozadij.

 

V tem prispevku premierno predstavljamo Ulin kratki video z naslovom Ferraiolo (2019).

 

 

***

 

Zakaj tak naslov?

Projekt je imel naslov Mašni plašči. Na pobudo Luke Karlina, ki je video tudi odlično posnel, smo se odločili naslov v latinski različici ferraiolo kar ohraniti.

 

Od kod zamisel za sceno v cerkvi? Si imela v mislih nek konkreten cerkveni ritual?

Ideja se je porodila precej spontano. Na faksu smo izvajali projekt, pri katerem je bilo potrebno izdelati mašne plašče v naših sodobnih različicah in z našimi pogledi na nekaj, kar obstaja že zelo dolgo. Sama sem se vedno raje posluževala videomedija in sem se tako s profesorico dogovorila, da bova s sošolko Špelo Košir poleg plašča ustvarili še video. Spomnim se, da sem zamisel dobila precej hitro in sem jo še isti trenutek zapisala, skicirala na papir ter jo nato predstavila profesorici in vsem sodelujočim pri projektu. Precej naravno se mi je zdelo, da za sceno uporabimo cerkveni prostor, saj tam zamišljena celota lepo pride do izraza; od postavitve akterjev, njihovih premikov, do svetlobe in celotnega vzdušja. Hotela sem prikazati svojo verzijo posebnega obrednega rituala, ki ne pozna nobenih meja. Tako v njem nastopajo najrazličnejši ljudje, ki se med sabo sprejemajo in se povežejo v toku, ki jih popelje skozi video. Ni naključje, da je bil delovni naslov videa Pretakanje.

 

 

Ko sva že pri Špeli – lahko podrobneje opišeš, kako je prišlo do vajinega sodelovanja? Sta ministrantski obleki, ki ju nosita plesalca na začetku, originalni (torej, ste si ju sposodili iz cerkve?) ali jih je naredila Špela? Kaj je ideja za župnikovo obleko z eno roko?

Moja sodelovanja s Špelo so verjetno nekaj najbolj naravnega, kar zame obstaja. Najino prijateljstvo se je pričelo med študijem modnega oblikovanja in od tu izvirajo vse najine dosedanje kolaboracije. Špela je igrala oziroma živela vlogo Brine v mojem filmu Pod okriljem. Pri projektu Ferraiolo sva se odločili, da bo izdelek preplet najinega dela. Tako sva skupaj kreirali zgodbo, ustvarjali moodboarde (to so vizualne knjige/podobe, ki služijo predvsem vzdušju, iz katerega se razvijajo koncepti in zgodbe) in delali raziskave, od gledanja filmov, videov, branja, iskanja fotografij, lepljenja, pisanja, risanja, skiciranja, pogovarjanja … Obema je pomemben in prijeten proces poglobljenih raziskav, v tem sva si podobni. Projekt sva poleg tekstilnega dela zastavili še bolj filmsko. Eden izmed zgledov nama je bil recimo film First Reformed. Video je bila tako logična izbira. Sama sem se bolj posvetila realizaciji videa, Špela pa izdelavi mašnega plašča, ki ga nosi Filip. Oblikovala je zelo lepo ilustracijo roke, saj ji je bil dotik vedno pri srcu, to pa je povezala z najino zgodbo. Tako v video kot v dizajn plašča sva vključili precej simbolnih elementov in prav vsaka stvar je tam z namenom. Če zaokrožim, se je najino sodelovanje razvilo organsko.

 

Kako to, da si se odločila za posnetek, v katerem nastopajoči ne govorijo? Si ples želela vključiti v projekt že v samem začetku?

Blizu mi je ustvarjanje videov, v katerih so vizualije na prvem mestu. Zelo pomembno mi je, da s sliko sporočam svoje zgodbe. Na začetku procesa sem imela v mislih, da bi naš osrednji lik izrekel tudi nekaj besed, medtem ko dviguje roke, vendar sem potem izbrala smer, pri kateri vzdušje poleg vizualnih podob narekuje tudi glasba. Ples se je vključil tako rekoč sam. Želela sem, da bi dogajanje teklo čim bolj tekoče, kot se recimo pretaka voda, saj ples zame predstavlja nekakšno obliko tako fizičnega in duševnega pretakanja, zlivanja v eno.

 

 

Koliko časa si potrebovala za razvoj ideje, torej, da si dokončno napisala scenarij in začela s procesom snemanja?

Vse se je odvilo precej hitro, saj se je ideja porodila že kar izčiščeno. Tako rekoč sovpadala je s celotnim projektom. V glavi sem videla sliko, ki sva jo skupaj z Luko spravila še na papir ter jo realizirala s celotno ekipo. Tukaj je bil pomemben prav vsak član ekipe, ki je omogočil izvedbo tega videa. Snemanje smo izpeljali precej mirno in tekoče. Kar smo si zastavili, smo izvedli v nekaj urah. Posneli smo 34 takeov istega prizora in najljubši mi je bil prav zadnji, saj se je moral skladati v mnogih elementih.

 

Ti je snemanje v kadru-sekvenci (one-shot film) predstavljalo tehnični izziv? Kako si se na snemanje pripravila?

Celotni video je posnet v kader-sekvenci, kar je zagotovo predstavljalo izziv na vseh področjih. Šlo je za samo en prizor, snemali pa smo na podlagi snemalne knjige oziroma skice. Pomembno je bilo, da smo se ujeli prav vsi; od Luke, ki je plul s kamero, do igralcev, statistov, Dareja, ki je lovil fokus, mene z režijo in tako dalje. Če pomislim, je bilo zelo zanimivo snemati na tak način, saj je res nekakšen tehnični in tudi miselni izziv. Taka oblika snemanja je bila pravzaprav edina logična izbira, saj je prav to omogočilo »prelivanje«, ki sem ga želela doseči.

 

Ima padanje listja na koncu videa kakšen poseben pomen ali služi bolj kot strategija za zaključek prizora?

Na nek način ga ima, saj predstavlja nežnost in svobodo v tem smislu, da pri obredih poleg moških lahko prisostvujejo tudi ženske. Želim si namreč enakovredno zastopati oba spola. Seveda pa je listje na svoj način zgodbo tudi zaobjelo.

 

 

Na kakšen način si izbrala glasbo za posnetek? Kako je prišlo do sodelovanja z Nežo Dobrovoljc? Si ji podala kakšne usmeritve za to, kakšno glasbo želiš?

Z Nežo sva pred tem že sodelovali pri mojem kratkem igranem filmu Pod okriljem, za katerega je ustvarila čudovito glasbo. Ker je bila del tudi tega projekta, se mi je zdelo lepo, da bi spet ustvarili nekaj skupaj. Nekaj svojih želja in usmeritev sem ji podala, za referenco sem recimo vzela pevko Enyo. Nato je Neža pričela z ustvarjanjem glasbene podlage in s pogovori sva skupaj prišli do zadnje verzije, ki k vizualijam doda primerno vzdušje.

 

Video si lahko ogledate na tej povezavi.

Avtor naslovne fotografije: Jan Pirnat


Recenzija: Monika Jerala

Lektura: Karolina Zgaga