Artfiks

[Izložba] UMETNOST SKOZI ZNANOST: TELO IN TEHNOLOGIJA pt. 3

Tretji del poročila o projektu »Umetnost skozi znanost: Telo in tehnologija« nosi naslov Živo telo. Avtorja sta Petja Kocet in David Kucler.

Projekt Živo telo, razvit v sklopu Študentskih inovativnih projektov za družbeno korist (ŠIPK), obravnava umetnostnozgodovinski, kulturni, filozofski in družbeni kontekst slikanja z mikroorganizmi. V tem procesu so kot barve uporabljene bakterije in glive. V sklopu projekta je bila načrtovana izdelava raziskovalnega umetniškega dela, ki temelji na samostojni rasti mikroorganizmov (ta zaradi trenutnih razmer ni bila dokončana, saj je bil dostop do laboratorija onemogočen). Takšno umetniško delo zaradi uporabljene materije na povsem nov način soobstaja z gledalcem in tako raziskuje odnos med umetniškim delom, njegovim avtorjem in gledalcem, ki ga avtorja obravnavata v dotičnem poročilu.

Krovno vprašanje avtorjev je, ali živost medija z uporabo živega materiala (bakterij in plesni) na zaznavanje slike vpliva drugače in, ali spodbuja drugačen odziv kot uporaba dosedanjih slikarskih praks. Prav tako v besedilu izpostavljata vprašanja o vlogi avtorja v procesu umetniškega ustvarjanja. V dotičnem primeru gre za delo iz organizmov, ki rastejo, se razvijajo ter s tem avtonomno spreminjajo umetniško delo, s čimer je ustaljeno dojemanje umetnika kot avtorja, kot tudi gledalčeva zaznava in dojemanje umetniškega dela, postavljeno pod vprašaj. Besedilo ponuja razmislek o gledalčevi interakciji z delom iz živih organizmov, delu, ki ima svojevrsten življenjski cikel, in o gledalčevih ustaljenih pričakovanjih do odnosa z umetninami.

Rezultati prvih poskusov: petrijevke se ponovno shrani in počaka na rezultate.

»Avtonomnost žive slike, njenih (naključno in samostojno) spreminjajočih se barv ter nenazadnje njenega razvoja in razkroja je novost, ki v slikarstvo vpeljuje vprašanja o samem pomenu in lastnostih likovnega dela ter razvoju slikarske (umetniške) prakse. Projekt odpira ključna in pereča vprašanja o odnosu med delom in opazovalcem ter delom in avtorjem (posledično pa tudi med implicitnim avtorjem in implicitnim opazovalcem), s tem pa tudi o avtorjevi vlogi v procesu umetniškega ustvarjanja. Ob tem se nam ponuja tudi razmislek o družbenih, političnih in ekoloških implikacijah tovrstnih vprašanj, ki temeljijo na odnosu človek – svet ali človek – narava. Zdi se, da projekt Živo telo preveva izrazito post-antropoceno mišljenje in ustvarjanje, v katerem sta si avtor in njegovo delo diskurzivno enakovredna (ali pa delo svojega avtorja v diskurzivni zmožnosti celo presega), to pa napeljuje na širša vprašanja o našem bivanju in delovanju.«


Delo je potekalo v kombinaciji laboratorijskega dela (Biotehna), ateljejskega ustvarjanja ter teoretskega izobraževanja v okviru predavanj in predstavitev na ALUO. V drugi polovici izvedbe je delo zaradi izrednih razmer (Covid-19) potekalo predvsem od doma, določene faze projektov pa so ostale v obliki teoretsko in tehnološko dovršenih virtualnih skic, ki bodo po sprostitvi ukrepov tudi materializirane v obliki razstave, ki bo predvidoma v galeriji Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani.

Rezultati projekta so trije vsebinsko povezani umetniško raziskovalni projekti: Id2TITETA, Živo telo in Ovoj. Izvedle so jih tri skupine študentov, vsak izmed njih pa na svoj način obravnava določen vidik odnosa med znanostjo, umetnostjo in telesom oz. živo formo. Projekti bodo v naslednjih tednih predstavljeni tudi v okviru Artfiks prispevkov.

Celotno poročilo je dostopno na tej povezavi.

Prvi del poročila je dostopno na tej povezavi.


Uredniški pregled: Lucija Klauž