Artfiks

[Kritika] (Sp)letna razstava ALUO 2020: je važno, pri katerem predmetu?

Piše: Hannah Koselj Marušič


»Letošnja razstava je drugačna. Drugačna zaradi prilagoditve študijskega procesa, v katero nas je pahnila epidemija, drugačna, ker je prvič nastala v času izrednih razmer, drugačna, ker ne more celovito predstaviti običajnih dosežkov študentk in študentov, drugačna, ker je na enem mestu v digitalnem prostoru,« pravi dekanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, izr. prof. mag. Lucija Močnik Ramovš. Res je, razstava je drugačna. Res pa je tudi, da je v času pandemije covida-19 vse postalo malce drugačno. Vprašanje je, do kakšne mere tej drugačnosti uspe dosegati standard, ki se je vzpostavil pred tem, v ‘normalnem’ svetu.

utrinek s spletne razstave

Digitalna predstavitev nečesa fizičnega je vsekakor izziv, zahteva pa veliko sprememb in prilagoditev, ki pa letošnjemu končnemu izdelku ALUO manjkajo. Ta namreč, kljub upoštevanju izrednih razmer, ne deluje kot razstava, niti ne kot spletna razstava, temveč bolj kot internetna stran za informiranje ljudi, kaj vse študenti počnejo na ALUO. Že na prvi strani digitalnega prostora se pojavi spisek vseh programov akademije, kar je vsaj do neke mere smiselno. Večja težava se pojavi s klikom na določen program, kjer se zopet pojavi spisek, a tokrat posameznih predmetov. Na primer, s klikom na ‘Slikarstvo BA’ najprej dobimo kratek opis tega programa, nato spisek predmetov v njem, spodaj pa nekaj del študentov. S klikom na vsak predmet posebej zopet dobimo opis, kaj pri njem študenti počnejo in nekaj izdelkov, ki so v njegovem okviru nastali tekom leta. Človek s takšnim načinom predstavitve dobi občutek, da se študentov ne tretira kot zrelih kreativnih oseb, ki morda točno zdaj ustvarjajo svoja najboljša dela, temveč skoraj kot osnovnošolce pri likovnem pouku. Kliknemo na primer na predmet ‘likovna anatomija’, pri katerem študenti rišejo anatomske študije telesa. Tu ne gre za neke večje projekte s premišljenim konceptom, temveč enostavno za skice, prek katerih se študenti urijo v risanju. Sprašujem se, kakšen smisel ima predstavitev študijskih skic na razstavi umetniške fakultete leta 2020, ko umetnost vedno bolj temelji na zasnovi in konceptu. Glede na to, da gre za spletno razstavo, kjer je zaradi poplave informacij gledalčeva pozornost veliko bolj motena kot na fizični razstavi, se mi takšen način predstavitve ne zdi primeren. Zdelo bi se mi veliko bolj smiselno izbrati le nekaj najboljših del študentov, nastalih pri kateremkoli predmetu, in iz njih narediti razstavo, ki ima neko rdečo nit, ni preobsežna in ne vsebuje nepotrebnih informacij. Ne kritiziram del študentov, temveč način, na katerega so le-ta predstavljena, saj se tista, ki so zares vredna ogleda in so jim študenti (umetniki) posvetili ogromno časa, izgubijo v poplavi skic in opisov predmetov. V ta namen imamo informativne dneve fakultet, ne pa razstave. V smislu sodobne umetnosti bi morala biti razstava zaključena celota izbranih del, ki skupaj tvorijo nek smisel, govorijo zgodbo. Na razstavi se pojavi nekaj zelo zanimivih projektov, a glede na to, da le-ta vsebuje dela več kot petsto ustvarjalcev, poleg tega pa v ospredju niso umetniška dela, temveč program fakultete, se ti projekti popolnoma izgubijo. Glede na nabor del, bi bilo po mojem mnenju mogoče ustvariti zelo kvalitetno razstavo, a potreben bi bil diametralno nasproten pristop, kjer bi se dalo v ospredje umetnike in njihova dela (ne skic ipd.) in prav ničesar drugega. Prav tako pa bi bilo potrebno dela previdno izbrati, skurirati in razmišljati o postavitvi le-teh v spletni prostor. Misliti bi bilo potrebno tudi na to, kako pritegniti pozornost obiskovalca spletne strani, stran narediti bolj interaktivno, zanimivo in sodobno.

Da strnem svoje misli: menim, da bi razstava funkcionirala mnogo bolje, če bi vsebovala manj del, a bi bila ta izbrana z večjim premislekom ter ne bi bilo delitve po predmetih in programih, temveč bi bili ti morda navedeni zgolj pod naslovi in avtorji del.


Preberite še: [Izložba] ALUO 2020 Zaključna razstava študentov UL ALUO – letos v digitalnem prostoru, 23. junij 2020


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Zala Vidic