Artfiks

[Reportaža] AVA012: I have read and agreed to the terms and conditions

Piše: Lucija Klauž

 


Od 8. do 23. julija je bila na ogled diplomska razstava Akademije za vizualne umetnosti z naslovom AVA012. Razstavo si je bilo mogoče ogledati na Trubarjevi cesti 5, v prostorih AVU, dela so bila razporejena po ateljejih in predavalnicah, z izjemo nekaterih, ki so bila razstavljena na stopnišču. Gre za dvanajsto razstavo po vrsti, ki jih omenjeni neprofitni zavod za izobraževanje in umetniško ustvarjanje oziroma Inštitut A. V. A. prireja vse od svoje ustanovitve leta 2007. Cilj zavoda je ponujati interdisciplinarni študij umetnosti, ob koncu katerega študenti pridobijo mednarodno veljavno diplomo. Študirati je mogoče na enem izmed dveh dveletnih (štirje semestri) študijskih programov – Likovna umetnost ali Konceptualizacija prostora. Študij zajema področja slikarstva, kiparstva, performansa, instalacije, fotografije, 3D-oblikovanja, animacije, filmske, gledališke in televizijske scenografije, kostumografije, izdelave lutk, novih medijev in režije. Od letošnjega študijskega leta ponuja tudi podiplomski program Vizualne umetnosti: sodobne vizualne prakse, ki prav tako traja dve leti oziroma štiri semestre.

Poleg del diplomantov: Natalie Berezine, Dragice Bjelice, Maja Fajfarja, Kaje Nachberger Vidmar in Olene Potočnik je bila razstavljena tudi produkcija študentov nižjih letnikov, katere avtorji so: Ana Bizjak, Niko Čajić, Iris Čeh, Kaja Čevnik, Polona Ferjančič, Iva Ferlinc, Hannah Koselj Marušič, Jaša Andrej Muller, Mila Peršin, Nela Poberžnik, Sara Radulović, Nika Tomažič, Neli Zlatoper, Lara Zupan ter Erazem Rakovec Žunič. Študenti nižjih letnikov so se predstavili z izbranimi deli, ki so nastala znotraj slikarskega, kiparskega, filmskega in fotografskega projekta ter instalacije, diplomanti pa so se predstavili z diplomskimi nalogami. Predstavljena dela so nastajala v času študijskega leta 2019–2020. So zelo raznolika, a jih je kljub temu mogoče razvrstiti v jasne tematske sklope: nekatera izkazujejo kritičnost do sistemske ureditve, druga lahko povežemo znotraj teme medosebnih odnosov in prevpraševanja odnosa s samim seboj, spet tretji avtorji pa so se posvečali dovršenosti delovnega postopka.

Ena izmed tematik je bila raziskovanje novejših tehnoloških zmožnosti, kot je na primer uporaba umetne inteligence v umetniški praksi. Iris Čeh se je predstavila s serijo fotografij Deep Angel, s katerih je računalniški program odstranil ljudi oziroma tisto, kar je razumel pod pojmom človeka. Rezultat so črno-bele fotografije, na katerih podobo človeka prekrivajo siva polja, ki grobo posežejo v kompozicijo fotografije in jo zastavijo na novo. Na tak način ustvarjena umetno izpraznjena krajina daje občutek odtujenosti in vzbuja tesnobnost glede odnosa med ljudmi in umetno inteligenco. Nika Tomažič je predstavila instalacijo z računalniško kodo Automata. Gre za kodo neke fotografije, ki se nikoli ne naloži; gledalec je bil priča le nizu števil, ki so se premikala po steni, na katero so bila projicirana. Na levi in desni strani projekcije sta bila dva monitorja. Na vsakem je bil prikazan simbol za nalaganje vsebine (kakršen se prikaže ob nalaganju spletnih vsebin), do česar nikoli ni prišlo, saj se nalaganje ni izvršilo do konca. Umetnica je razstavila tudi eksperimentalni film O čustvih in dugem zakonu termodinamike, ki je na letošnjem Festivalu kratkega filma Ljubljana prejel nagrado žirije slovenskih filmskih kritikov.

Nika Tomažič: Automata

Na ogled je bil tudi načrt za instalacijo Lare Zupan I have read and agreed to the terms and conditions. Razstavljena je bila fotografija 3D-simulacije prostora, v katerem bi instalacijo izvedla, kar zaradi prostorskih omejitev na Akademiji ni bilo mogoče v celoti. Gre za prostran prostor z visokimi belimi stenami in vijoličastimi lučmi, ki ustvarjajo hladno, digitalno vzdušje. Prostor tako postane nekakšna virtualna kapela. Na preprosti klopi čistih linij, ki je bila postavljena pred fotografijo na steni, je ležala obsežna skripta, v kateri so bila zbrana besedila (tem smo lahko s priloženimi slušalkami tudi prisluhnili), ki na spletnih straneh pojasnjujejo pooblastila le-teh pri ravnanju z osebnimi podatki. S poslušanjem in branjem teh besedil v prostoru, ki spominja na versko zbirališče, se vzpostavijo vzporednice z načinom delovanja svetovnih religij. Razkrije se nam, da pojasnila pod okencem, s klikom na katerega se strinjamo s piškotki, niso namenjena temu, da bi uporabnika informirala in mu pomagala pri sprejemanju odločitev glede lastne zasebnosti, ampak le simuliranju občutka izbire z lažno informiranostjo brez prave informativne vrednosti. 

Lara Zupan: I have read and agreed to the terms and conditions v ozadju Iris Čeh: Deep Angel

Erazem Rakovec Žunič se je predstavil z dvema fotografijama, ki jima je v Photoshopu dodal nove elemente. Na prvi je frontalna podoba cerkve, ki ji je avtor nad vhod dodal znak za dolar v zlati barvi in napis: PLAČAJTE, MOLIMO. Na drugi je enaka podoba, le približana, da lažje vidimo vhod v cerkev in avtorjeve spremembe na njeni zunanjosti.

Maj Fajfar: The Diplomat; Erazem Rakovec Žunič: Hiša denarja; Dragica Bjelica: Nemoč

Nela Poberžnik je razstavila idejo za skulpturo v javnem prostoru in svoj slikarski projekt – triptih E h o. Šlo je za tri variacije avtoportreta, ki raziskujejo prehod od figuralnosti do abstrakcije. Prva podoba je odtis naličenega obraza na nenapetem platnu v obliki popolnega kvadrata. Druga podoba je po sredini platna razdeljena na levo in desno polovico – v rdečih barvnih odtenkih z akrilom naslikana polovica ženskega obraza se na sredini platna prelije v vodoravne črte, ki se stekajo čez rob platna. Tretja slika, prav tako na kvadratnem platnu, prikazuje abstraktni vzorec drobnih pik v različnih rdečkastih in rožnatih odtenkih z nekaj belimi, ki zaradi nastale teksture vibrira. V istem prostoru je bil razstavljen tudi načrt za skulpturo, ki nosi naslov (Epi)dermis. Umetnica je iz bele modelirne mase izdelala plazilcu podobno žival v velikosti dlani, ki je zvita v klopčič, kot bi bila še vedno znotraj materinega telesa ali jajca, vtis česar je še dodatno utrdila s postavitvijo te živali v duplino drevesa, ki se ji popolnoma prilega. Postavitev in umestitev skulpture v drevo sredi gozda ustvarjata atmosfero miru in tišine, ki gledalca doseže, kljub temu da si podobo ogleduje na fotografiji.

Nela Poberžnik: (Epi)dermis

Predlog za javno skulpturo je razstavila tudi Neli Zlatoper, ki je svoj projekt izdelala v programu Photoshop in razstavila obdelano fotografijo. Avtoričina zamisel predvideva stilizirana kipa dveh oseb v naravni velikosti, ki sedita druga ob drugi na klopi v parku. Telesi teh oseb sta podaljšani in zožani, nimata rok in ne obrazov, prav tako nista voluminozni in zato delujta kot izrezka iz kartona.

Črno-bela fotografija Kaje Čevnik z naslovom Dali Atomicus: My Version je reinterpretacija fotografije, naslovljene Dali Atomicus, ki je nastala v sodelovanju Salvadorja Dalija in fotografa Philippa Halsmana, na kateri so Dali in nekateri predmeti ujeti v zraku. Umetnica je poustvarila scenografijo originala – v zraku je ujet stol, kozarec, iz katerega se zliva voda in tri plišaste igrače v črni barvi, ki spominjajo na tri črne mačke z izvirnika. Avtorica je sebe postavila v center kompozicije in si narisala brke podobne umetnikovim in fotografijo posnela, ko se je nahajala v zraku.

Serija črno-belih fotografij Ane Bizjak, ki so se nahajale na stopnišču iz pritličja v prvo nadstropje, nosi naslov Moj avtoportret. Avtorica je na ogledalo s starinskim okvirjem s šminko v nekaj potezah narisala svoj avtoportret. Zaradi minimalistične izvedbe te delujejo, kot da so nastale spontano, nakar jih je avtorica le še dokumentirala. Tudi Iva Ferlinc je razstavila serijo črno-belih fotografij na temo avtoportreta. Fotografirala se je v različnih prostorih svojega doma pri bolj ali manj vsakdanjih opravilih: pri kuhanju kave, umivanju zob, delu z računalnikom in pri britju las v kopalni kadi, s čimer dobimo vpogled v njen vsakdanjik v njenem domačem okolju, zaradi česar avtoportreti delujejo zelo intimno. Serija je nanizana na stopnišču iz prvega v drugo nadstropje, kjer je bila na hodniku razstavljena fotografija Jaše Andreja Mullerja z naslovom Metamorfoza – portret mladega dekleta z metuljem v ustih. Pri fotografiji izstopa simetričnost kompozicije in posebna tekstura površine ter barvne konture na obrazu, zaradi postopka riso tiska, s katerim je avtor eksperimentiral. Slikarski projekt Sare Radulović je slika v tehniki akril na platnu in nosi naslov Neznanci. Upodobljen je okostnjak z vrtnico na lobanji in s srcem v dlaneh, za katerim se nahaja tekst: WE ARE BOTH STRANGERS NOW, BUT YOU STILL HAVE MY HEART. Slika učinkuje precej dekorativno, tekst v ozadju ustvarja vzporednice s plakati. Slika je bila razstavljena na hodniku ob delu Nika Čajiča, ki je v sklopu slikarskega projekta ustvaril sliko, ki združuje slikanje z akrilom in tisk fotografije na platno ter nosi naslov 448 C. Natisnjena fotografija je podoba Yoko Ono in Johna Lennona, ki jo je leta 1980 Annie Leibovitz posnela za naslovnico revije Rolling Stone. Barvni odtenek je nekoliko spremenjen, kar je povezano z naslovom, 448 C namreč označuje odtenek barve, ki ljudi najbolj odbija. Zaradi dimenzij platna in črne obrobe okoli fotografije, nad katero je fluorescentno rumen trak, delo spominja na škatlico cigaret, s čimer fotografija prevzame vlogo opozorilnih podob, ki so natisnjene na pakiranja tobačnih izdelkov.

Jaša Andrej Muller: Metamorfoza
Iva Ferlinc: Avtoportret

Na osrednje mesto na vrhu stopnišča v drugem nadstropju je bil postavljen video Hannah Koselj Marušič, Avtopoet, ki je, kot sama pravi, video poezija oziroma celota treh video pesmi, ki so vsaka posamezno kolaž več manjših videov, ki prikazujejo umetničino gibanje po zapuščenih, razpadajočih stavbah. Posnetke stavb, ki so položeni na bližnje kadre rastlinja in obratno, pospremi avtoričino meditativno petje, ki deluje ambientalno (morda nekoliko spominja na uspavanko in zato učinkuje pomirjujoče, kar je kontrastno s tresočimi posnetki, ki so nastali med tekom). Kadri učinkujejo tesnobno in zdi se, da opisujejo avtoričino notranjost in negotovost. Pomiritev in odgovore na svoje dvome išče v naravi (podobe zelenega rastlinja), ki je posneta s počasnimi in mehkimi premiki, s čimer se poglablja kontrast s podobami propadajočih stavb. Zaradi montaže, ki je izvedena z mobilnim telefonom, in pesmi, ki je improvizirana, Avtopoet deluje še bolj spontano in iskreno. Petje se sliši vse do vhoda v stavbo in gledalca pospremi po spiralnem stopnišču, ko si ogleduje slikarska in fotografska dela študentov prvih letnikov, in se tako vzpostavi kot močan povezovalni element razstave. Na razstavi se je avtorica predstavila še z umetniškim videom z naslovom Intuitivne misli in serijo fotografij SurFACES, ki jih je bilo mogoče videti na stopnišču.

Hannah Koselj Marušič: Avtopoet
Hannah Koselj Marušič: SurFACES

Polona Ferjančič se je predstavila z maketo scenografije za film Peklenska pomaranča in kratkim filmom Beans & Bleach. Črno-beli nemi film prikazuje mladega moškega, ki živi sam in se spopada s tesnobnostjo in paranojo. Pred zunanjim svetom se poskuša zaščititi z nošenjem zaščitne obleke in maske, a je hkrati vidno, da njegova tesnoba izhaja iz njegove notranjosti, saj zunanjih groženj ni. Do te ugotovitve pride tudi sam, ko prejme paket, ki ga nemudoma odnese čim dlje od svoje hiše in ga potepta. Naposled vseeno odpre škatlo in v njej najde zdaj pomečkano rojstnodnevno voščilnico.

V sklopu filmskega projekta je nastal kratki dokumentarni film Mile Peršin z naslovom Teta Milenka. Film je portret Miline stare tete, ki od leta 1992, ko sta umrla njen mož in sin, živi v lopi zraven svoje družinske hiše in se na tak način spopada z izgubo družinskih članov. V dokumentarcu teta Milena Mili razkaže hišo, pri čemer je skromna in radodarna, Mili nenehno ponuja predmete iz hiše, saj pravi, da jih sama ne potrebuje. Pravi, da v hiši spi le, ko jo obiščejo sorodniki, sama pa da ima v lopi vse, kar potrebuje. Pred zadnjim kadrom, v katerem stoji pred nenaseljeno rožnato hišo, reče: »Imam ja svašta, samo nemam mladosti.«

Maj Fajfar je razstavil dve deli: The Diplomat in Pill Dispenser. Deli vizualno povezujejo pozornost vzbujajoče pisane tablete in kapsule. Pri prvem delu so te natančno razporejene ena zraven druge in kot mozaik prekrivajo celotno površino plišastega medvedka, medtem ko so pri drugem delu, skulpturi dveh belih rok, ki se v prostor širita iz bele stene, stresene v desno dlan, kot bi jih leva tik pred tem spustila vanje. Gibanje je še bolj poudarjeno s tabletami in kapsulami, ki visijo na tankih, komaj opaznih nitih, kot bi padale iz rok te brezosebne figure, za katero se, zaradi podobnega materiala in enake bele barve, zdi, da se zliva s prostorom. Tablete predstavljajo človekovo notranjost in jo hkrati spreminjajo, tako kot zdravila vplivajo na človeško telo ter vplivajo na njegovo zgradbo in delovanje. Pri Pill dispenserju se bele roke širijo neposredno iz stene in dajejo občutek, da skulptura zavzema celoten prostor, nas obdaja, kar ustvarja vtis, da je predpisovanje in uživanje tablet in pilul sistemsko, sistem pa predpisovanje zdravil (potencialno v prekomerni meri, glede na to, da se tablete v dlani nabirajo in tudi padajo mimo) spodbuja – skulpturi imata namreč izrazit estetski vidik (žive barve večine tablet in pravilne gladke površine pri delu Pill dispenser ter natančno razporejene tablete pri delu The Diplomat), kar naredi zauživanje zdravil privlačno, morda celo zabavno. Za nas je tako spreminjanje zgradbe našega telesa in uma vedno bolj vsakdanje, kar je v obliki plišastega medvedka (mehke otroške igrače, ki je nekaj osebnega in domačega) prikazano z delom The Diplomat, ki prejšnje delo dopolnjuje. O tem je avtor v katalogu razstave zapisal še: »V tem dejanju se vsakdanji intimni predmet in medicinski pripomoček/zdravilo združita v paradoksalno nasprotovanje.« Obe skulpturi sta se nahajali v istem prostoru, pri čemer je bila skulptura medvedka nameščena v sredino, zato se je ustvaril vtis, da delo Pill dispenser (sistem) obdaja delo The Diplomat (domače, zasebno, notranje okolje posameznika).

Maj Fajfar: Pill Dispenser

Zlata ladja Natalie Berezina je instalacija – povsem črn prostor z lužo nafte v tleh, narejenih iz stiropora in asfalta. Naftno jezerce je bilo osvetljeno kot oltar, v njem pa se je, umetelno postavljen na konico, utapljal bleščeč zlat salonar, ki z zlato barvo in bliščem predstavlja simbol blaginje, zasnovane (in v tem primeru dobesedno stoječe) na nafti. Ko smo gledalci krožili okoli črne luže, ki je bila z umestitvijo v prostor in osvetlitvijo postavljena na piedestal, nas je vonj t. i. črnega zlata obkrožal, kot nas v naši skupni realnosti obkroža prisotnost nafte v vseh njenih različicah. Specifična postavitev s kristalčki okrašenega plastičnega čevlja je to še bolj poudarila in hkrati nakazala na to, da se luksuzna potrošnja majhne skupine ljudi in proizvodnja nafte podpirata med seboj in ustvarjata začarani krog dobička, ki potaplja zlato ladjo (kot je zapisala umetnica v katalogu). Delo nas tako odmika od neke pravljice, uspavanke za otroke (kot je Zlata ladja, ki je tudi naslov zbirke pesmic za otroke Kajetana Koviča), ki predvideva napredek sveta v smer dosega blaginje za vse ljudi. Drugi vidik, ki se ga avtorica dotakne v svojem delu, je onesnaževanje okolja, saj nafta in njeni derivati s prisotnostjo v skoraj vsakem aspektu našega življenja k temu ogromno prispevajo. Vpletenost nafte v naš vsakdan je bila še bolj poudarjena, ko smo gledalci sobo zapustili in na tleh hodnika pustili črne stopinje. S tem, ko smo umazali tla, smo bili opozorjeni na onesnaževanje okolja, pri katerem tudi sami sodelujemo.

Natalia Berezina: Zlata ladja
Natalia Berezina: Zlata ladja

Dragica Bjelica se predstavlja z delom Nemoč, ki raziskuje postopek fototransferja – prenosa fotografije na drugo površino – v njenem primeru na nerjaveče jeklo. Šest podolgovatih kovinskih plošč, postavljenih ena zraven druge, tvori celoto, ki je zavzela celo steno. Fotografije ljudi, prenesene na velike površine materiala, ki je sicer sterilen in hladen, izgubijo svojo figurativnost in so transformirane v abstraktni vzorec, ki jih med sabo poenoti in jim jemlje njihovo individualnost. Skozi izpopolnjevanje postopka fototransferja in raziskovanje meja njegove uporabe avtorica razmišlja o prihodnosti človeka in s tem dvoma o njegovi identiteti na individualni, kakor tudi na kolektivni ravni, predvsem z vidika odnosa med človekom in tehnologijo.

Dragica Bjelica: Nemoč

Interaktivna video igra Olene Potočnik Krvavi trn sledi majhni deklici, ki v meglenem in temačno sivem mestu zbira svoje izgubljene spomine z zbiranjem žarečih rdečih predmetov in svojo preteklost spoznava na novo. Z vsakim najdenim predmetom, ki nosi informacije o delčku njenega otroštva, pričenja razumeti patološkost odnosa znotraj svoje družine, ki se ji je v času dogajanja zdel normalen, saj drugega ni poznala in ni zmogla ločiti zdravega stika od škodljivega. Spoznavati začenja razsežnosti travme, ki ji je bila povzročena, s tem ko sestavlja svoje impresije (zvoke, slike in podobno). Igra se konča, ko igralec zbere vse rdeče predmete in jih sestavi v celoto. Vsak predmet mu razkrije enega od dekličinih spominov in osvetljuje njeno otroštvo v luči spolne zlorabe, ki jo je doživela v domačem okolju. Umetnica poskuša z igro omogočiti igralcu, da se vživi v duševno stanje in tok misli otroka, ki je bil žrtev zlorabe, ko postopoma pridobiva vedno več podatkov o dogajanju, pri čemer najbolj izpostavlja otroško nemoč pri vplivanju na dogajanje. Občutja groze poleg zvočnih tekstur in glasbe poglablja tudi vizualni aspekt igre, ne le s temačnim vzdušjem, temveč tudi z odsotnostjo tekstur na večini površin, zaradi česar deluje svet čuden in nenaraven, pri čemer je takšen tudi zato, ker odraža notranji svet te deklice.

Kaja Nachberger Vidmar se je predstavila s serijo črno-belih fotografij, naslovljenih AKTIV / PASIV in videom z naslovom Present Perfect. Motiv fotografij so avtoportreti, ki raziskujejo odnos med pasivnim in aktivnim, mehkim in trdnim, nežnim in močnim. Na sredino vrste teh fotografij, na katerih umetnica dviguje uteži, je bila postavljena fotografija njene neizostrene podobe, v kontrastu z ostalimi izostrenimi fotografijami.

Kaja Nachberger Vidmar: AKTIV / PASIV

V istem prostoru je bil razstavljen tudi video Present Perfect, ki je zasnovan kot »beauty tutorial«. Avtorica v kopalnem plašču, z brisačo ovito okoli las, sedi za lepotilno mizo, na kateri so razporejeni izdelki za nego kože in ličila. S postavitvijo kadra in sceno spretno izkoristi predhodno znanje in vrednostne sodbe, ki jih že imamo do tovrstnih vsebin. Njeno lepotičenje spremlja monolog, recitiran z razčlovečenim, skoraj robotskim glasom, ki zaradi pomanjkanja čustev v glasu ustvarja dvoumnost v atmosferi in sporočilnosti videa. Z izrazi na obrazu (pretiranimi in izumetničenimi nasmeški) in make-upom, ki je zelo drugačen od stila ličenja lepotnih gurujk na spletu (Kaja nanje sicer namiguje z načinom senčenja obraza (contour), a nas nato preseneti in si nariše oči na lica, usta na brado), s čimer namiguje na ironijo in skupaj z besedilom tvori komentar na odklonilen in pokroviteljski odnos do drugačnosti in tujosti s strani močnejšega in bolj sprejetega do drugačnega in manjšinskega. To dobro povzame citat iz videa: »Failure to learn their language is seen as difficult /…/ failiure to learn our language is seen as natural.« Ličenje in risanje po obrazu deluje kot njen način komunikacije v lastnem jeziku.

Kaja Nachberger Vidmar: Present Perfect

Mnoga dela na razstavi AVA012 so zastavljena ali se zgodijo v tridimenzionalnem prostoru, bodisi v fizičnih prostorih Akademije bodisi v virtualnem prostoru. Pogosto ciljajo na potopitev gledalca v delo (immersive experience), na primer igra Krvavi trn že zaradi same forme, Zlata ladja s svojo svetlobno podobo, saj z izjemo osvetljenega naftnega bazenčka vse drugo okoli nas izgine v temi, ali zvočno podobo kot pri delu I have read and agreed to the tearms and conditions, kjer recitiranje pravilnikov o zasebnosti na spletu premakne gledalca v neko novo, drugače neobstoječe, okolje. Avtorji se v več primerih izražajo z eksperimentalnimi, ambientalnimi, nenarativnimi strukturami, kar je vidno predvsem pri videih (Isolation, O čustvih in drugem zakonu termodinamike, Avtopoet in drugi). Inherentnost tehnologije v vsakdanjiku avtorjev vpliva na formo in vsebino mnogih razstavljenih del, saj razširja življenjski prostor avtorjev in posledično prostor, v katerem delujejo kot umetniki, tudi kadar je forma tradicionalnejša (na primer Nemoč, sicer slikarski projekt, ki pa se v procesu izdelave posluži sodobnejših tehnologij, kot je fototransfer), saj je uporaba le-te vedno lažja. Razstavljena dela povezuje tudi močna težnja po družbeni angažiranosti in vključevanju v diskurz o perečih družbenih tematikah ter navezovanje svoje umetniške prakse na več tematik hkrati.

Razstava celostno prikaže produkcijo študentov v tem študijskem letu, posebnim razmeram navkljub. Še posebej zanimivo je opazovati spremembo v razmišljanju in dodelavi del med študenti, ki študij šele začenjajo, in diplomanti, saj je dobro viden razvoj avtorjev od začetka do konca študija.


Foto: Lea Topolovec


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Zala Vidic