Artfiks

[Knjiga pod lupo] MARKO TOMAŠ: Zbogom, fašisti. Rane in sol.

Piše: Maja Kovač


Pesniška zbirka Zbogom, fašisti s podnaslovom Rane in sol tvori nekakšno (uradno sicer nedeklarirano) trilogijo skupaj z zbirkama Črni molitvenik (2016) in Želim postati terorist (2019). Nadvse zaostreni naslovi burijo bralčev horizont pričakovanja, vsekakor pa so slikovite tudi izdaje slovenskih prevodov, opremljene z  ilustracijami Radovana Jenka, za oblikovanje pa je bila omenjena zbirka na Slovenskem knjižnem sejmu tudi nagrajena. Poleg vizualne podobe velja poudariti tudi smiselno uredniško odločitev, da pripravi dvojezično izdajo, ki poleg prevoda ponuja tudi izvirnike. Gre za dela Marka Tomaša, literarnega ustvarjalca in kolumnista, ki se je rodil v Ljubljani, živel pa marsikje, trenutno v Mostarju.

V vsakem primeru pri njem naletimo na odrezavost. Pikrost. Neposrednost. Zajedljivost. Nemilost. Njegove pesmi sicer resda zvenijo precej prozaično, vendar zajemajo širok razpon od banalne vsakodnevnosti do dovršene izpiljenosti misli, pronicljive in premišljene filozofske ideje. Pravzaprav je za Tomaševo poetiko značilno prav druženje jedrnatih, zgoščenih trditev, ki mejijo na aforizem, s povsem izpraznjenimi oziroma površinskimi izjavami, na videz nepomembnimi drobci iz življenja slehernika – v tem primeru lirskega subjekta –, ki Marku Tomašu pripisuje nič kaj zavidanja vredne atribute, še več, prikazan je neugledno, negotovo, z upoštevanjem hipnosti bivanja in relativnostjo vrednosti obstoja ruši mit o gotovi, preroški vlogi pesnika. Z zavzemanjem oddaljenega zornega kota si dovoli več manevrskega prostora za refleksijo in tako lasten jezik opredeli kot mrtev ter komičen, pri čemer poudari uničujoč učinek tujih dobronamernih dejanj in floskul, sam namreč zagovarja le minljivost in ponižnost. V tem smislu zanika zgolj absolutne lepote in ugodja, zavrača konformizem in se zavzema za celostno občutenje sveta, čeravno je to premočno ter pregloboko, da bi ga prenesel nezaznamovano, kar pa ga ne odvrača od neskončne ljubezni do življenja, uglašen je (ne nujno harmonično) z njegovo kozmično platjo, kar pa nenehno povezuje v nize skupaj z nasprotji, torej drobci iz golega vsakdana. Obenem popolnoma spodkoplje zanj, družbeno pa ne vedno nesprejemljive kategorije tako imenovane prave moškosti, ironizira jo prav v navezavi na kritiko vojne, vse to pa podkrepi s spontano rabo leksike, povezane s spolnostjo.

Navidezno nametan skupek misli v verzih deluje lucidno, pravzaprav pa subverzivno in edino pristno, kajti to je prava podoba izkušnje vojne – v življenju so posamezni segmenti pač razporejeni nesistematično, gre za resničnost, ne pa sistematizirane sklope posameznih elementov, ki se med seboj ne bi mešali. Najslajša misel na ljubljeno je torej lahko v (za bralca kot nevpletenega opazovalca) drznem sosledju z ubojem človeka, ki je pač pripadal nasprotni skupini vojakov. Tako tudi smrt postane razumljiv sestavni del življenja in edino, kar lirskemu subjektu preostane, je zaupanje v življenje in človeka. Na formalni ravni se ideja o kontinuiteti odraža s koščki pesmi sestavljanke, ki se pojavlja mestoma, vendar se vedno izpiše v polnejši obliki, kar pomeni, da se gradi, dopolnjuje, sestavlja sproti, potrdi pa se tudi misel o preprostem, otroškem načinu življenja, ki človeka osvobaja. Kot tudi poezija, h kateri se plodni avtor zateka.


Marko Tomaš: Zbogom, fašisti. Rane in sol. Prevedla Aleksandra Rekar. Ljubljana: Založba Sanje, 2018.

Delo je bilo obravnavano v okviru bralnega krožka, ki ga prireja Društvo študentov Južnoslovanskih študijev. Namen bralnega krožka je izmenjava bralskih vtisov o prebrani literaturi, ki jo udeleženci izbirajo sami. Več informacij o naslednjih srečanjih lahko dobite na društveni Facebook strani (https://www.facebook.com/drustvo.sjs/) ali elektronskem naslovu drustvo.sjs@gmail.com.


Uredniški pregled: Katarina Bogataj