Artfiks

[Intervju] HANNAH KOSELJ MARUŠIČ: Zaodrje življenja

Piše: Maša Knapič (Galerija 7:069)


Pandemija je „pretresla” tako našo sedanjost kot prihodnost, ki je postala nejasna, nepredvidljiva. Kako taka prihodnost vpliva na posameznika (nate)?

Slabo (smeh). Sploh če si že tako ali tako nagnjen k anksioznosti in depresiji, res ni lahko. Moram pa reči, da sem se v tem obupnem času začela posvečati hobiju, ki je bil sicer že od malega prisoten v mojem življenju, vendar ne v takšni meri. Raziskovanju zapuščenih poslopij.

 

Kako poteka tvoj ustvarjalni proces? Zaradi izbranega formata deluje zelo naravno in spontano.

Ja, v bistvu je moj ustvarjalni proces skoraj v celoti spontan in nenameren, nenačrtovan. Načrtovano sploh ne znam ustvarjati oziroma je vse, kar poskušam ustvariti, precej brezveze v primerjavi z improviziranim ustvarjanjem. Ne uživam v procesu, kar se zelo pozna pri končnem izdelku. Tak je tudi moj življenjski stil, kar ima sicer veliko slabosti, je izredno kaotičen in naporen, ampak drugače ne znam in ne želim živeti, ker je dolgočasno (smeh) in me nepopisno utesnjuje. Z izbranim formatom razstave v bistvu predstavljam ustvarjalni proces sam, kot končni produkt. Končnega produkta ni, je samo ta proces. Kar se mi zdi, da ima močno sporočilnost, ne le za polje umetnosti.

 

Kaj pritegne tvojo pozornost / je v ospredju raziskovanja / kaj ti je pomembno, ko raziskuješ stavbe? Fotografiraš le določene detajle. Zakaj ravno ti detajli?

Mojo pozornost sicer pritegne prav vse, kar zadeva te stavbe, prostore, ne le predmeti in površine, temveč tudi njihove zgodbe ter ljudje, ki zahajajo tja. Fotografiram pa predvsem površine in detajle, ker se mi zdijo nekako fotografsko, likovno najzanimivejši, saj fotografije takih površin spominjajo na satelitske posnetke površin planetov ali pa na abstraktne slike, ki jih je naslikala narava. Drugače pa sem tudi v življenju bolj fokusirana na detajle kot na bistvo (smeh), kar je sicer baje slabo, mi pa omogoča, da opazim stvari, ki jih večina ne (tistih očitnih, ki jih večina opazi, pa velikokrat ne opazim).

 

Zgodba za imenom razstave Zaodrje življenja je zelo poetična. Zdi se, da poezija predstavlja neločljiv del tvoje prakse. Se ti zdi povezava med besedo in sliko (podobo, imageom) nujna ali je to nekaj, kar je prišlo do tebe popolnoma naravno?

Povezava se mi ne zdi nujna, tudi do tega je prišlo nenamerno. Pesmi pišem, že odkar pomnim, so pa zapuščena poslopja v zadnjem času postala tudi osrednji motiv moje poezije. Tako sem se jo odločila združiti s fotografijami, v zinu Trohneče stavbe, kar je tudi naslov pesmi. Zgodba za imenom razstave je pa zelo srhljivo-poetična, kot celoten projekt, kot same zapuščene stavbe, proces trohnenja, kot večni ples življenja in smrti. Torej, bila sem na zabavi, ki se je dogajala v nekem stanovanju, ki pa je združeno z zapuščenim stanovanjem. Skozenj se pride v nek zelo čuden prostor, ki je v bistvu kot med dvema večjima večstanovanjskima stavbama. Prostor je zelo nedefiniran, vidi se konstrukcijo hiš, ima pa tudi eno strešno okence. Torej, na neki točki zabave smo se s fantom in kolegom znašli v tem prostoru, v tišini smo sedeli na lesenem tramu pod okencem. Bilo je že jutro in sončni žarki so počasi prodirali skozi okno. Na tleh, pod tramom je bilo okostje goloba, v enem izmed zidov je manjkala opeka in na njenem mestu je počival staromoden ženski čevelj. Ko smo tako sedeli v tem bizarnem ambientu, sem pomislila: „Mi smo v zaodrju življenja. Ko večina ljudi že hiti na delo, drugi še vedno plešejo, mi pa smo tu v prostoru, ki se nahaja med življenji – med dvema hišama, a ne znotraj njiju, v tišini, samo obstajamo in počasi trohnimo.”

 

Objekti tvojega zanimanja so polni zgodovine in ljudi, ki so si našli zatočišče v njih. Tako stavbe kot njihovi novi prebivalci so potisnjeni na rob naše družbe, pozabljeni, kakor ruševine, v katerih se „skrivajo”. Kako si predstavljaš svojo vlogo ob vstopu v to zapuščeno, pozabljeno življenje? 

To vlogo je čudovito povzel eden izmed očetov techna, Derrick May, ko je v dokumentarcu Universal Techno (1996) govoril o glasbi in zapuščenih stavbah Detroita, tako da ga kar citiram: „Mogoče je to (zapuščene stavbe) bolj pomembno kar takšno, kot je (trohneče, zapuščeno). V tej atmosferi se zares zaveš, kako zelo ljudem primanjkuje spoštovanja, in posledično, kako je ravno zaradi tega na tebi, da ga imaš.”

 

Zaodrje življenja je večdelni projekt, ki ga pripravljaš za diplomsko delo na AVI. Na kakšen način raziskuješ/razčiščuješ delčke projekta na prihajajoči razstavi?

Med prvo karanteno zaradi izbruha covida-19 in prvim zaprtjem občin sem med svojimi sprehodi po Ljubljani večkrat ‚slučajno’ naletela na kakšno zapuščeno hišo ali objekt. Začela sem fotografirati in snemati prostore, objekte in površine, na katere sem naletela na svojih sprehodih, in jih objavljala na t. i. Instagram storyje. Kasneje sem iz nabranega materiala ustvarila umetniški video AVTOPOET, ki je bil tudi moj zadnji lanskoletni projekt na AVA in kasneje del tekmovalnega programa FeKK 2020. Iz dela fotografij je nastal zin Trohneče stavbe. Svojega raziskovanja zapuščenih prostorov pa še zdaleč nisem končala. Zapuščene stavbe vidim kot ready-made umetnost, umetnost, ki jo je ustvarila narava iz materiala, ki ji ga je zapustil človek. Zanima me ta dialog med človekom in naravo. Najprej človek ustvari nekaj svojega, iz materialov, ki jih je ‚vzel’ naravi oz. jih je ustvaril iz nje, ko pa se njegova dejavnost na določenem mestu preneha, taktirko prevzame narava in začne človekovo ‚umetnost’ uporabljati kot material za svojo. Kot del raziskovanja tega procesa bom v okviru naše razstave nekaj kopij fotografij, ki sem jih posnela na različnih zapuščenih lokacijah v Ljubljani in okolici, nesla nazaj na mesto nastanka ter jih prepustila naravnim procesom. Podarila jih bom naravi, da iz njih zopet ustvari svojo umetnost. Za diplomsko delo pa se nameravam temu procesu še nekoliko bolj posvetiti.

 

Razstava tokrat ne bo omejena le na galerijski prostor. Kako forma predstavitve prenaša bistvo dela samega?

Forma predstavitve je pri tej razstavi ključnega pomena. V ospredje potiska proces ustvarjanja, raziskovanje, in ne končni izdelek, ki ga pri tej razstavi v bistvu sploh ni. Najbolj smešno pa je, da tudi forma razstave ni bila vnaprej načrtovana, tehtno premišljena, ni produkt nekega bistroumnega razmisleka, ampak se je zgodila spontano, vanjo nas je prisilila situacija s trenutnimi ukrepi zaradi covida-19. Celotna razstava in projekt Zaodrje življenja temelji na sodelovanju človeka in spontanih naravnih procesov, gonilna sila pa je naključje.

Predstavitveni video projekta si lahko ogledate tukaj.


Spletna razstava S04E01: ZAODRJE ŽIVLJENJA je nastala v sodelovanju z Galerijo 7:069 in projektnim prostorom Kamra.

Live streame umetničinega interveniranja v zapuščene prostore lahko spremljate na Instagram profilih Galerije 7:069 ter KAMRA projekt Bohinj.


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Karolina Zgaga