Artfiks

[Reportaža] Mednarodni dan animiranega filma

Piše: Lucija Klauž


Osemindvajsetega oktobra smo obeležili mednarodni dan animiranega filma. Ta je v organizaciji Društva slovenskega animiranega filma v sodelovanju z Bazo slovenskih filmov potekal na spletu. Od 28. oktobra do 8. novembra je bilo na ogled skupno 37 animiranih filmov v štirih sklopih, ki so predstavili produkcijo animiranih filmov zadnjih dveh let. Prav tako si je bilo mogoče ogledati edini slovenski animirani celovečerec Socializacija bika?. Podelitev nagrad najboljšim filmom je na spletu potekala 3. novembra.

Nagrado za najboljšo režijo in najboljšo tehniko animacije je prejel film Maček Muri – Tekma. Film v 3D-tehniki nagovarja mlajše občinstvo z napeto zgodbo o nogometni tekmi. Spremljamo derbi med Mucki in Mačkoni, z Murijem v vlogi rešitelja domače ekipe Muckov, pred zdi se da neizogibnim porazom proti ekipi Mačkonov, ki ima povrhu še novega člana Falota. S podporo Muce Mace Murijeva ekipa v stilu zgodbe o Davidu in Goljatu zmaga na tekmi z zvijačo in golom, klasično zabitim tik pred zdajci. Zgodbo uokvirja nogometna tekma, a se ta kljub strogi strukturi, v kaosu krepčilnega mleka, odvajal in rdečih kartonov, morda zaradi kopice likov, strukturi izvije in se nekoliko izgubi, preden se spet vrne na nogometno igrišče in po hitrem postopku zaključi z zmagovalnim golom. Zvočno podobo filma poleg številnih znanih slovenskih igralcev, ki mačkam in mačkom posodijo svoje glasove, na ključnih mestih dopolnijo odlomki uglasbitev Kovičevega Mačka Murija v izvedbi Nece Falk, ki sproži val nostalgije – čeprav vizualno podobo filma lažje asociiramo z Govorečim Tomom ali Tom in Jerryjem – in hkrati deluje humorno ter se spretno pokloni originalu. Maček Muri – Tekma s svojim hitrim tempom, hitrimi zasuki v zgodbi (čeprav ravno ti včasih izgubijo rdečo nit) in barvno živahnostjo zadrži pozornost mlajšega gledalca in prevetri konvencije žanra, predvsem z vključevanjem zvočnih vinjet priljubljene klasike.

Jernej Žmitek: Maček Muri – Tekma

Film Lea Černica Vojna besed ali spoštljiva tišina je prejel nagrado za najboljšo likovno zasnovo. Dvominutna stop motion animacija prikaže majhnega fantka in njegovo srečanje s knjigo, ki vzbudi njegovo otroško radovednost. Atmosferični prelom med temno dečkovo okolico, tesnobno zaradi migetajoče črnine, ki ga obkroža, in barvno umirjenostjo v notranjosti knjige najučinkovitejše opiše že naslov. Vojno besed narekuje nemir, ki ga avtor vizualizira z migetanjem črnine in zvokom dežja, ki zveni kot lomljenje stekla. Črno-bele podobe v prvem delu filma z ostrimi linijami, ki figuri dajejo tridimenzionalnost, spominjajo na grafike in risbe Henryja Moora. Gibanje lika poudarja njegovo razigranost, s katero se vzpostavi kontrast s temačnim vzdušjem, očitna pa postane tudi natančnost avtorja pri zagotavljanju tekoče animacije. Spoštljivo tišino izkusimo s fantkovo potopitvijo v knjigo, ko dež zamenjajo nežni zvončki in fantkova podoba pridobi tople barve, močne črne linije zamenjajo mehkejše in ozadje se razjasni v gladko in belo podlago brez globine, ki v kontrastu s prejšnjo atmosfero deluje lahkotnejše in vzpostavi vzdušje radostne umirjenosti.

Leo Černic: Vojna besed ali spoštljiva tišina

Miha Reja je za film Za zaprtimi roletami prejel nagrado DSAF za končan študijski animirani film, ki v 2D-tehniki v štirih minutah prikaže dan pošasti, preoblečenih v človeške kostume. Preobleka pisarniškega uslužbenca, urejenega in dobro izurjenega v svoji vlogi v kolesju sistema, je enaka oblekam vseh drugih delavcev, ki sedijo za enakimi mizami in delajo z na videz enakimi dokumenti. Predstavljenih je nekaj dni v življenju pošasti, ki se s svojo cikličnostjo zlivajo eden v drugega in stopnjujejo njeno izčrpanost, saj se vsak dan konča v poznih večernih urah, ko pošast v svojem majhnem stanovanju za zastrtimi roletami sname svoj kostum umirjenega in zbranega človeka in se zgrudi v posteljo. Ujetost subjekta v cikličnost utečenega sistema je spretno prikazana z več časovnimi elipsami, ki jih označujejo bodisi zvonjenje budilke bodisi hitra menjava med dnevom in nočjo, in hitrim ritmom ponavljajoče se jutranje rutine, ki se upočasni na točki subjektove popolne utrujenosti. V tistem trenutku preneha igrati hektična glasba, ki spremlja priprave na službo in gnečo v jutranjem prometu, tišino pa prekinejo zadnje kapljice kave, ki kapljajo v skodelico, ki stoji ob kupu belih papirjev, na katerih počiva njegova glava. V svojem skopem prostem času pelje pošast svojo pravo podobo v nočni klub, kjer jo zajame val anksioznosti, ki ga nima časa niti dobro predelati, saj se mora vrniti v službo in komaj sklenjeni cikel začeti znova.

Miha Reja: Za zaprtimi roletami

Filmi Zemlječarstvo Jošta Šeška, Elsie Larise Nagode in Pogovor brez konca Katarine Blažič so prejeli posebno omembo DSAF za končan študijski animirani film.

Zemlječarstvo je 2D-animacija, ki nakaže magično zgodbo o princeski in njenem golemu, ki skupaj nabirata sestavine, iz katerih princesa gradi novega golema, ki bo nadomestil prvega. Ko uspeta zbrati vse sestavine, stari golem podari princeski zadnji element, ki je potreben za oživitev njegovega naslednika – življenje – in se spremeni v leteči otok, iz kakršnih je sestavljen cel čarobni svet. Zaradi dolžine filma se spoznavanje povsem domišljijskega sveta zgodi zelo hitro in gledalca po hitrem postopku ponese v iskanje sestavin, s premajhnim poudarkom na vzpostavitvi konvencij, ki ta svet urejajo. Številni dogodki – stvor reši princesko pred pošastjo in podobno – odpirajo manjše parabole in peljejo dogajanje stran od glavne linije, a se ta kljub temu zaokroži z metamorfozo starega golema v del pokrajine, ki je pravzaprav eden izmed protagonistov zgodbe. Vizualna podoba filma temelji na detajlirani scenografiji in barvni shemi rožnatih odtenkov. V zgodbi prisotni viri svetlobe, kot je modra lučka, ki jo golem podari princesi, in kristali v škrlatni jami, usmerjajo pogled na ključne elemente v kadrih in poudarijo globinsko perspektivo v prostoru.

Jošt Šešek: Zemljičarstvo

Film Elsie prikaže drugačno vrsto pravljičnosti. Z rimano naracijo odpre pogled na majhne otroke, ki jim starejša sestra bere srhljivo zgodbo za lahko noč. Pripovedovalka se izkaže za senco, ki se hrani z otroki. S hudomušnostjo v glasu miri majhno deklico, ki se prestrašena sprehaja po temni hiši. Napoti jo nazaj v posteljo, nato pa se odpravi iskat naslednji obrok. Avtorica klišeje o hišah strahov in škripajočih urah osveži s humorno pripovedjo z natančno skovanimi rimami in doslednim ritmom, ki hkrati daje tempo celotni zgodbi. S temačnimi, nenasičenimi barvami in spretno rabo svetlo-temnega kontrasta Larisa Nagode v svoji 2D-animaciji pove zgodbo o pripovedovanju zgodb in novem življenju, ki ga te naselijo v predmetih s starinskim izgledom, v otroških glavah in sencah. Saj kot pravi: ‘Zgodbe o sencah so resnične, tudi če včasih niso pravične.’

Larisa Nagode: Elsie

Zadnji film, ki si ga je bilo mogoče ogledati, je bila 2D- in 3D-animacija Pogovor brez konca. Tudi pri tem filmu je zgodbo odstiral pripovedovalec. Eklektičen spoj shematičnih podob podobnih sestavljankam ilustrira intimno propoved Pogovor brez konca, prirejeno po intervjuju s Tommyjem Thomasom Edisonom, ameriškim youtuberjem, radijskim moderatorjem in filmskim kritikom, ki na spletu deli svoje izkušnje s slepoto. Intervju je v slovenščino prevedel Milan Dekleva. Ritmično pripoved s spretnimi rimami, ki senzorično izkušnjo sveta slepe osebe predstavi z domiselnimi premestitvami čutov in zaznav, dopolnjuje minimalistična zvočna podoba z natančno umeščenimi zvoki škripanja zrnc peska in šumenja morja. Tako dotik spregovori, zvok razkrije človekov obraz, sence pa je mogoče začutiti. Zaradi strateško razporejenih namigov brez vsiljive ekspozicije šele po nekaj trenutkih ugotovimo, kakšna je tematika filma, kar zgradi suspenz v prvi polovici filma, drugo polovico pa si ogledamo s predrugačeno perspektivo, saj razumemo položaj protagonista in se vživljamo v njegovo vlogo. S preprostimi, linijskimi podobami v prevladujoče primarnih barvah avtorica poudari lastnosti vidne zaznave in z vizualnimi rebusi na vizualen način predstavi nevizualen svet slepega.

Katarina Blažič: Pogovor brez konca

 

DSAF je nagradil še študijski animirani projekt v razvoju Amadeje Kirbiš Dismorfija in namenil posebno omembo projektu Luknje Sofije Kruglikove, ki je prav tako v razvoju.


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Zala Vidic