Artfiks

[Intervju] SARA RMAN: Pod pritiskom

Piše: Lucija Klauž


Kako je prišlo do tvojega sodelovanja s šolo Svet umetnosti?

Kuratorke so me kontaktirale in povabile k sodelovanju; želele so si ženske ustvarjalke mlajše generacije, ki se v svojem delu ukvarjajo z materialom samim.

 

Kako je sodelovanje s šolo Svet umetnosti vplivalo na dela, s katerimi se predstavljaš na tej razstavi?

Na sama dela sodelovanje ni vplivalo. Vplivalo je predvsem na moj razmislek o predstavitvenih možnostih del, kako jih vpeti v arhitekturni skelet Galerije Škuc, saj gre za dialog med mojimi in Marušinimi deli.

 

Kako je na dela, s katerimi se predstavljaš v sklopu te razstave, vplivalo tvoje sodelovanje z Marušo Meglič? Sta že med pripravljanjem del za razstavo vedeli, da bosta razstavljali skupaj, ali je to prišlo kasneje?

Od samega povabila k sodelovanju oz. od najinih potrditev za projekt sva vedeli, da razstavljava skupaj – kot dve avtorici, pri čemer so dela smiselno umeščena v prostor. Veliko je bilo sodelovanja ter dialoga s kuratorkami, v katero smer in v kakšen kontekst umestiti dve avtorici, ki se materiala lotevata iz različnih vidikov. Obe razstavljava starejšo produkcijo, prilagojeno in dodelano prostoru in času primerno. Sodelovali sva v kontekstu postavitve, želja in idej ter logike postavitve, pri kateri je šlo seveda za dialog med vsemi kuratorkami in nama.

Foto: Klemen Ilovar © Galerija Škuc
Foto: Klemen Ilovar © Galerija Škuc

 

V predstavitvenem tekstu je zapisano, da je umestitev v prostor za to razstavo še posebej pomembna. Zakaj?

Galerija Škuc ima specifično arhitekturo, ki vodi gledalca, a hkrati pušča možnost spremembe zaporedja opazovanja. Prostori so odprti in hkrati izolirani drug od drugega – kar so izjemne kvalitete specifičnega razstavnega prostora. Moja metodologija pri ustvarjalnem procesu je slična arhitekturi Škuca. Ne omejujem se z eno možno ali morda celo idealistično predstavitvijo dela, ampak puščam odprte možnosti predstavitve, ki se prilagajajo in spreminjajo glede na razstavni prostor.

 

Naslov razstave Pod pritiskom se nanaša na dobeseden, fizičen pritisk na material in tudi na osebne eksistencialne dileme mladih ljudi. Kako si našla to povezavo?

Eksistencialna dilema mladih ljudi se v tem kontekstu navezuje na mlajšo generacijo ustvarjalcev, ki vstopajo na umetniški trg. Gre predvsem za razliko, v nekih pogledih celo za primerjavo med mano ter Marušo – med nekom, ki zaključuje študij in se vpenja v galerijske prostore, ter nekom, ki je študij že zaključil ter deluje na umetniškem trgu.

 

Nam lahko predstaviš kakšen primer eksperimentiranja z materiali v procesu nastajanja del za to razstavo?

Pri razstavljenih delih ima takšno težnjo predvsem fotografski film. Gre za filme različnih dimenzij in sestav, ki jih kurim na plamenu. S to enostavno in pretirano gesto se je odprla možnost fetišističnega pogleda ter kritike na fotografijo. Med procesom se material odzove na več spremenljivk – oddaljenost od plamena, čas zadrževanja na določeni površini, smer gibanja filma itd., kar zahteva doslednost pri opazovanju reakcij in sprotno sprejemanje odločitev.

Foto: Klemen Ilovar © Galerija Škuc

 

Kakšen je tvoj odnos do materialnosti in kako se ta odraža v razstavljenih delih?

Materialnost me spremlja še iz časov srednješolskega izobraževanja na SŠOF na smeri modno oblikovanje, s čimer povezujem tudi telesnost in objektnost. Pretvorbo nečesa dvodimenzionalnega v objekt v prostoru in času. Material je tisti, ki me vodi skozi proces, je tisti, s katerim sodelujem v dialogu – vsaka materija ima svoje zmožnosti in potenciale, ki jih lahko modificiraš. Hkrati pa material v nekem tridimenzionalnem prostoru zanika in se upira ideji recimo dvodimenzionalne skice. Vedno gre za diskurz.

Foto: Klemen Ilovar © Galerija Škuc

 

Ukvarjaš se z materialnostjo fotografskega filma. Zakaj si se odločila tega raziskovati kot objekt? Kaj se zgodi s fotografskim filmom, ko je osvobojen podobe in svoje vloge nosilca te podobe?

Primarno ga raziskujem samo kot neko entiteto, samo s stališča materije in kako materija reagira na moje impulze. Film je osvobojen podobe v smislu njegove primarne oz. poljudne rabe in namembnosti. Podoba kot taka pa ostaja, še vedno obstaja zapis svetlobe na filmu, vendar ta zapis potenciram ter izpostavljam njega in samo materijo.

 

Kaj je tisto, kar te pri fotografskem filmu posebej pritegne?

Neponovljivost. Vsak kos, ki se ga lotim, je neponovljiv, vsebuje toliko spremenljivk, sprotnega hitrega odločanja in reakcij, da je nemogoče kos ponoviti – lahko samo odvzemam ali dodajam pri vsakem naslednjem kosu. Gre za mentalni stadij, ki ne dovoljuje nekih manjših testov (ki so ponavadi dobrodošli), gre za skorajda nedolžno igrivost in zvedavost, ki zahteva iskreno delo z materialom – brez katerega pri ustvarjalnem procesu ne gre.

Foto: Klemen Ilovar © Galerija Škuc

 

Kje meniš, da so meje fotografskega filma kot medija na tej točki tvojega raziskovanja?

Meje se konstantno premikajo znotraj procesa. Vedno obstaja še neka druga možnost za preskok meje; absolutno ima film svojo mejo v stiku s plamenom, a hkrati ima druge kvalitete, kot je recimo odziv na kemikalije, kar v svojem procesu tudi uporabljam. Sproti raziskujem različne načine modifikacije filma in jih poskušam ozavestiti. Ena izmed oblik je v Škucu tudi razstavljena – akvarij, v katerem se film razkraja, spira in konstantno spreminja. Akvarij je dvignjen in dopušča pogled na spodnjo površino filma, na kateri so saje, na drugi strani konstrukcije pa stopnice omogočajo pogled na zgornjo površino filma, ki se spreminja v stiku z vodo. Ritmično kapljanje vode sproti označuje in spreminja površino ter hkrati dodaja še agresiven zvočni segment, ki na nek način ilustrira moj miselni proces med ustvarjanjem – dosledno, impulzivno in igrivo.


Prispevek je vezan na končno razstavo 17. generacije Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, 2018/2020.

12. 11.–25. 11. 2020*
Galerija Škuc

Umetnici: Maruša Meglič in Sara Rman
Kuratorke: Tia Čiček, Kristina Ferk, Katja Filovski, Lara Mejač, Anja Seničar in Rea Vogrinčič
Mentorica in mentor: Alenka Gregorič in Miran Mohar
Strokovna pomoč pri izvedbi razstave: Miha Kelemina, Lara Plavčak in Asta Vrečko

*Datum odprtja in trajanja razstave je odvisen od vladnih ukrepov.

Avtor fotografij: Klemen Ilovar


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Karolina Zgaga