Artfiks

[Intervju] NIKA ERJAVEC: (Ne)vidna krajina / Interferenca

Piše: Lucija Klauž


Kakšni so bili zametki idej za projekte, ki si jih predstavila na razstavah (Ne)vidna krajina oktobra v Mali galeriji, in Interferenci, ki pravkar poteka v Galeriji Alkatraz? 

Študijsko sem se že pred tem usmerila v raziskovanje zaznav onkraj vizualne umetnosti. Zvok sem prepoznala kot izjemno zanimiv materialno telesen medij. Kljub temu da primarno ni vizualen, se mi zdi izredno kiparski; definiran z materialom ter prostorom in (med drugim) taktilen v svoji pojavnosti. Sočasno se mi je zdelo smiselno v času magistrskega študija misliti tudi svojo avtorsko metodo, pristop k delu. Tako v teoriji kot praksi sem izredno radovedna/vedoželjna, če imam možnost, veliko eksperimentiram in raziskujem. Medij, s katerim delam, želim razumeti v najmanjšem detajlu in najširšem kontekstu. Zame je osrednjega pomena proces; razstave tako niso absolutni rezultat, ampak vmesne postaje, odvodi tega širšega raziskovalnega dela in pomembna priložnost za stik s širšo javnostjo.

 

Kako se je razvijalo tvoje raziskovanje zvoka in vibracij kot kiparskih sredstev?

Raziskavo tako praktično kot teoretično razvijam naprej. Zvok in vibracijo skušam razumeti čim bolj poglobljeno in hibridno, z vidika raznolikih podorčij. Od fizike, biologije, filozofije, psihologije, nevroznanosti do raznih uredb, analiz in tako v neskončnost. Sočasno skozi ateljejske eksperimente raziskujem vibracijo/zvok v odnosu do snovi, agregatnega stanja, mase, oblike, volumna, prostora, pozicije. Zanimajo me medsebojni odnosi in fenomenološki potenciali teh parametrov oziroma njihovih kombinacij.

 

Nam lahko opišeš tehnično plat razstavljenih objektov? Kako so ti zgrajeni, kako delujejo?

Pri obeh razstavah sem galerijo za nekaj dni spremenila v svoj delovni prostor, vsi objekti so bili zgrajeni in situ v odnosu do danega prostora. Vnaprej so bila pripravljena elektronska vezja, ki so kombinacija DIY-elektronike in sestavnih delov igrač, kot so motorji in motorni moduli za upravljanje avta in letala. Z vsakdanjimi gestami upravljanja s tremi konzolami spreminjamo perceptivno krajino prostora. Konzole komunicirajo s pomočjo radijskih sprejemnikov in oddajnikov, prenašajo informacijo o interakciji, ki je prevedena v število obratov vibracijskih motorjev na podlagi prej napisane kode. Material za objekte naberem na degradiranih, samozaraslih urbanih območjih, ki so del mojih vsakdanjih poti – torej nekje med mojim domom in galerijo, kjer razstavljam. Vsi objekti v MGBS so bili zgrajeni iz vej istega starega kostanja, ki je bil posekan na divjem parkirišču. Materiali za objekte v Alkatrazu so različni, druži jih predvsem izvor in prostorski kontekst. Nabrala sem jih v bližnji gradbeni jami in na okoliških javnih površinah, kjer v izobilju uspeva invazivni dresnik. Zaradi znatnega upada biodiverzitete in nedavnih podatkov, da smo ljudje v letu 2020 s svojo predmetno in bivanjsko kulturo presegli maso vsega živega na planetu, sem tokrat v objekte vkomponirala tudi plastične replike rastlin, ki – če se pošalim – edine uspešno zelenijo v tem sistemu. Veje in elektronski elementi so na koncu sestavljeni tako, da se vibracija čim bolje prenaša med materiali. V trenutni postavitvi v Alkatrazu so med objekti vzpostavljene tudi dodatne povezave z nitmi, katerih gibanje se spreminja glede na aktivnost posameznih vibratorjev. 

 

Pri razstavljenih objektih so poleg vejevja vidni tudi deli elektronike in plastične vezice. Ali namenoma dopuščaš, da udeleženec vidi sestavne dele objektov, za katere bi morda sprva predvidevali, da bodo skriti v notranjosti objekta?

Vsekakor namenoma. Vsak del instalacije ima svojo vlogo, zato se mi zdi pomembno, da se ti kažejo popolnoma iskreno, taki, kot so. Brez nepotrebnega olepšavanja in zakrivanja, forma sledi funkciji, vzpostavlja izkušnjo in asociativno polje. Materiali, ki jih uporabljam, so osnovni strukturni in gradbeni materiali, narejeni iz trenutno prevladujočih materij, ki jih človek pospešeno producira. Surovost in začasnost objektov, ki jo odraža tovrstna konstrukcija, sovpada s površinskim odnosom do vpliva predmetnega na okolje in nas v sodobni družbi. 

Lahko nekoliko pojasniš, kaj misliš s ‘fenomenom izmikanja vizualne zaznave’, kot se izraziš v predstavitvenem videu Male galerije BS?

Fiziološko s tem mislim na koncept ‘’vztrajnosti vida’’ (ang. persistence of vision) oziroma na specifičnost delovanja človeškega vizualnega aparata, katerega procesi pogojujejo oziroma definirajo našo zaznavo. Bolj natančno je tu vpleten čas, ki ga potrebujejo možgani, da sprocesirajo podobo. Objekt se namreč premika prehitro, da bi kontinuirano uzrli vse njegove pozicije. Možgani zato podobo zameglijo. Zgodi se nek šum, motnja v komunikaciji informacije podobe, ki odpira široko paleto vprašanj, od sistemov posameznih organizmov do vplivov dražljajskih sprememb na njihovo delovanje, do naše sposobnosti razumevanja kompleksnih pojavov, s katerimi se soočamo. 

 

V videu Male galerije BS govoriš o tem, da dovoliš udeležencu razstave pri nekaterih objektih nadzirati vibracije, ki jih v naravi ne more. Na kakšen način je interaktivnost razstave ključna za njeno razumevanje? Kako bi se spremenil učinek, ki ga ima razstava, če te možnosti nadzora ne bi bilo?

V predhodnih instalacijah iz te serije možnosti nadzora ni bilo, vibracija se je sprožila na podlagi signala iz senzorja ob vstopu človeka v prostor. V tem primeru je obiskovalec mogoče bolj sproščen in neobremenjen v branju in raziskovanju dela, saj se ne izpostavi do te mere, kot se pri zavedni interakciji. Pri obeh je pomembno, da je obiskovalec tisti, ki zareže v akustični prostor in ga predrugači. To se nanaša na nenadne spremembe v enega izmed najbolj nenadnih posegov človeka v okolje, ki je v zadnjih 200 letih radikalno spremenil akustično krajino. Naš vsakdan trenutno temelji na izkoriščanju ljudi in okolja. Z vključitvijo banalne elektronike in igralnih konzol sem želela na ravni geste humorno vpeljati ta moment vsakdana. Pomembno je omeniti, da gre absolutno za sistemske probleme. Posameznik v resnici tu nastopi zgolj kot uporabnik sistema, brez dejanskih vzvodov moči. Moment nadzora je sicer ključen v kontekstu akustičnega onesnaženja, katerega vzroke v primerjavi z večino ostalih, še večjih okoljskih problemov, dokaj enostavno naslovimo.

 

Kakšen odnos se vzpostavlja med snovnim in nesnovnim v mediju kintetične skulpture?

Vibracija in zvok za svoj obstoj potrebujeta snov, skozi katero lahko propagirata na podlagi sprememb v pritisku. Lastnosti te snovi, kot so agregatno stanje, masa, gostota, oblika ipd. vplivajo na učinkovitost oziroma kvalitete tega širjenja na stopnjo absorbcije in refrakcije valovanja. Z lastnostmi snovi se spreminja tudi fenomenološki odraz, torej slušno, taktilno in vizualno zaznavni dražljaji, ki so posledica tega procesa. Nesnovna komponenta instalacije pa je recimo čas, sekvenca intervalov in potencialne destruktivne posledice vibracijskih tresljajev na elemente skozi določeno obdobje. Pri instalaciji z baloni, ki je trenutno razstavljena na razstavi Interferenca, je ta odnos med snovnim in nesnovnim še bolj izrazit. Baloni iz lateksa so organska minljiva materija, ki skozi čas razpada, tako zaradi venomer prisotnih zunanjih vplivov kot zaradi načrtno vzpostavljenih mehanskih napetosti med vključenimi materiali in vibratorji. Prej prosojen balon tako skozi čas in organsko razgradnjo postaja vedno bolj opalen, njegova vsebina in procesi pa s tem vedno bolj odtujeni, vizualno nedostopni. Sočasno vedno obstaja verjetnost, da zaradi postopne izgube stablinosti materiala, mehanske obrabe ali statične elektrike sistem balonov nenadoma poči ali se začne postopoma deformirati. 

 

Kako razstavi (Ne)vidna krajina in Interferenca tematizirata vpliv človeka na okolje? Bi lahko rekli, da imata okoljevarstveno noto, sploh v povezavi z zvočnim onesnaževanjem?

Moje delo tematizira sistemske odnose in vpliv družbe na okolje od industrijske revolucije dalje. Ta implementira generalno drugačen odnos do predmetnega in dela na ravni vsakdana in produkcije. Na račun izkoriščanja okolja in ljudi se vzpostavi masovna proizvodnja cenenih in potrošnih izdelkov. Človek popolnoma po nepotrebnem v taki meri posega in spreminja okolje, posledice se kažejo v razsežnosti okoljske krize. V dobrih 100 letih smo iz 0.1 teratone nakopičili 1 teratono stvari in objektov, številka pa seveda eksponentno narašča. V instalacijah postavljam banalne in naravne materiale v sisteme, ki s stikom obiskovalca vzpostavljajo nek napet materialen odnos na mehanski in perceptivni ravni. Zvočno onesnaženje vpliva na srčnožilni sistem in kognitivne sposobnosti bitij, torej lahko vpliva na naše sposobnosti in spreminja vedenjske vzorce. Zlasti so na udaru bitja, katerih normalno delovanje temelji na akustičnih informacijah. Verjetno bi bilo za okolocentirčne ljudi podobno, če bi se naš vizualni prostor nenadoma spremenil v šumenje, motnjo v informaciji, prej samoumevne podobe. Glede na kompleksnost posameznih ekosistemov si lahko predstavljamo in žal tudi vidimo, kakšne so lahko posledice, ko se ravnovesja rušijo kot domine. Lahko govorimo o izmikanju sposobnosti razumevanja, hiperobjektnosti okoljskega problema, o kateri piše Timothy Morton.

 

Kako je na razvoj razstave v Alkatrazu vplival projekt Mentorstvo+ in sodelovanje z Majo Smrekar v takšni obliki in kako sta se odločili zastaviti to sodelovanje?

Majo Smrekar sem spoznala na ALUO leta 2018, ko je kot mentorica gostovala na oddelku za kiparstvo. Kot moja dialoška partnerica je tako sodelovala od začetkov te raziskave in serije instalacij. Poleg Alena Ožbolta in Uršule Berlot Pompe je tudi mentorica moje magistrske naloge (Senzorična zaznava v preseku umetnosti in znanosti/(ne)vidne transformacije okolja). Povabilo galerije Alkatraz oziroma Ane Grobler in Sebastiana Krawczyka v program Mentorstvo+ je zame tako predstavljalo odlično priložnost, da poglobim in nadaljujem dialog z Majo tudi po njenem gostovanju na ALUO. Zaradi vseh nepredvidljivosti, ki jih je v proces vnesla epidemija covida-19 in delovne obremenjenosti obeh, smo se odločili, da sodelovanje poteka predvsem v obliki različnih pogovorov. Od vsebinskih pogovorov do izmenjave čisto praktičnih izkušenj delovanja v umetnostnem sistemu. 


Razstava Interferenca je v Galeriji Alkatraz na ogled od 25. januarja do 12. februarja 2021.

Razstava (Ne)vidna krajina je potekala v Mali galeriji Banke Slovenije od 15. septembra do 8. oktobra 2020.

Avtorica fotografij je Nika Erjavec.


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Zala Vidic