Artfiks

[Reportaža] MANCA MERZEL: Trije veliki: razstava zmagovalcev 13. slovenskega bienala ilustracije

Piše: Manca Merzel


Pred kratkim je v prostoru Male galerije Banke Slovenije potekala razstava 13. slovenskega bienala ilustracije. Med 15. aprilom in 15. majem 2021 so bila na ogled dela treh nagrajencev bienala na razstavi z naslovom Trije veliki. Bienale je sicer potekal spomladi leta 2019, zato je bil njegov odmev obenem napoved 14. bienala, ki se pričenja konec letošnjega leta. Razstava je nastala v sodelovanju z Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov pod vodstvom kuratorja Vladimirja Vidmarja.

Čeprav se bienale postavlja v sam vrh slovenskih kulturnih dogodkov na področju ilustracije, pa razstava ni služila le opominu nanj, temveč je v ospredje postavila dela izbranih umetnikov in njihovih domišljijskih svetov. Galerijske stene so si namreč delili Hana Stupica, Milan Erič in David Krančan, trije večji slovenski ustvarjalci. Vsak od njih s svojo izrazito avtorsko in izbrušeno gesto namreč že dalj časa sooblikuje slovensko umetniško sfero. Pestra medsebojna raznolikost njihovih del je v prostoru tvorila dinamičnost in dokazovala neskončne ustvarjalne zmožnosti ilustracije. Poleg razmisleka o razsežnosti likovnega ustvarjanja pa je neposredni stik z razstavljenimi ilustracijami gledalcu omogočal, da pri njih opazuje posebno kvaliteto, ki je v knjižnih reprodukcijah pogosto pogrešana. Galerijski prostor pa je, s svojo lego ob živahni Slovenski cesti, tokrat nudil zatočišče vsakomur, željnemu oddiha in prestopa v imaginaren, liričen in humoren svet.

O razstavi smo lahko več slišali v pogovoru z umetniki, ki je potekal 11. maja v sodelovanju s portalom Artfiks. Čeprav se je zaradi omejitev odvijal po spletu, pa zato ni bil nič manj zanimiv in informativen. Umetniki so se predstavili in osvetlili kontekst nastajanja razstavljenih del. Slišali smo tudi njihove poglede na ilustracijo ter njeno današnjo vlogo in stanje, hkrati pa so nam s pomočjo osebnih zgodb nudili vpogled v radosti in občasne tegobe poklicnega ilustratorja. (Pogovor je še vedno na voljo na Facebook strani portala Artfiks na tej povezavi.)

Hana Stupica (1988) je leta 2016 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, a je svojo kariero začela že v času študija, ko je med drugim ustvarjala ilustracije za otroške revije. O njenem uspehu priča več nagrad ter nominacij, predvsem na tokratni razstavi izpostavljena plaketa Hinka Smrekarja, ki jo je prejela na 13. slovenskem bienalu ilustracije za ilustracije za vina Fedora. Dve od teh je bilo na razstavi mogoče občudovati od bližje, poleg podob, ki jih je ustvarila za Schönwerthove pravljice založbe Miš. V njenih delih opazujemo prepoznavno tankočutnost, ki se kaže v stopnji detajla ter ljubezen do liričnega in hkrati grotesknega. V pogovoru je povedala, da sta njen navdih umetnost severne renesanse ter groteska, kar se sklada z vsebino Schönwerthovih pravljic, saj gre za pogosto dobro poznane pripovedi, a v neolepšani, občasno temačni obliki. Po drugi strani pa so ilustracije, nastale v sodelovanju z vini Fedora, ustvarjene po predlogah novejših zgodb, sicer napisanih v slogu ljudskih pripovedk. Za njih je Stupica izbrala omejeno barvno paleto; belo in črno skupaj s še eno poudarjeno barvo, ki se sklada z barvo vina.

Očarljivost njenih ilustracij je bila stopnjevana s širokimi srebrnimi in zlatimi okvirji, v katerih so podobe skrbno napravljenih živali in ostalih bitij zaživele v svojih svetovih. Čeprav so ilustracije primarno dopolnitev besedila, so v galerijskem kontekstu pridobile noto misterioznosti, zaradi manjših dimenzij pa so z obiskovalcem vzpostavljale intimen odnos in ga izzvale k temu, da odsotnost zgodbe dopolni s svojo domišljijo.

 

 

Razstavljena dela Milana Eriča (1956) so bila zaradi večjega formata dobro vidna že skozi okna galerije in že tako nagovarjala mimoidoče. Akademskega umetnika, ki deluje kot profesor risanja in slikanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, bi lahko označili za vsestranskega, saj se je v preteklosti ukvarjal tako s slikanjem, ilustracijo, stripom in celo animiranim filmom. Tudi on je prejel že več nagrad, na 13. bienalu ilustracije pa je prejel veliko nagrado Hinka Smrekarja. Njegovo delovanje in prve stike z risanjem je na spletnem pogovoru nostalgično opisal in pripomnil, da veliko riše izven projektov ter brez načrta, kar doživlja kot posebno vrsto svobode. Na ta način so nastala ravno v Mali galeriji razstavljena dela. Uporablja več tehnik in načinov izražanja, tokrat pa je svojo veščino predstavil s serijo karikatur glasbenikov. Figure prepričljivo oživljajo dinamične kompozicije in učinkovita, a sproščena raba barve. Sam je povedal, da je v svojih figurah želel prikazati specifičen značaj različnih vrst glasbenikov, tematiko pa je izbral zaradi ljubezni do glasbe in njene neposrednosti. Dela so bila na steni razporejena v dveh vrstah; eno so zasedali klasični glasbeniki zahodnega sveta, drugo pa glasbeniki arabskega sveta s pripadajočimi glasbili. Kontekst del je avtor osvetlil z razlago – gre za njegov doprinos k povezavi dveh kultur, zahodne ter muslimanske, v svetu, kjer med njima poteka skoraj vedno prisoten spor. Erič je tako vzpostavil komunikacijo ne le med dvema upodobljenima kulturama, temveč je aktualno sporočilo prenesel tudi obiskovalcu. Kljub vsemu je resnost uravnotežil s simpatičnimi in humornimi gestami z melodijo prevzetih glasbenikov, dela pa bi lahko interpretirali tudi kot hommage vizualnega umetnika glasbi.

 

Tretji »veliki« pa je ilustrator in stripar David Krančan (1984). Tudi on je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je bil njegov mentor ravno Milan Erič. Na 13. bienalu je prejel plaketo Hinka Smrekarja; nagrajene so bile njegove ilustracije za naslovnice Dnevnikovega Objektiva. S stripi neutrudljivo raziskuje razsežnosti tega medija, hkrati pa ga strip zanima predvsem zaradi pripovedovanja s podobami in manj z besedilom.

V galeriji je razstavljal nekaj prizorov iz tradicionalne rezijanske pripovedke Pijani zajec, ki jo je leta 2015 izdal v preoblikovani stripovski obliki. Čeprav je celotna izdaja daljša, so bile razstavljene podobe dovolj, da so gledalca prepričale o avtorjevem posluhu za pripovedovanje z ilustracijo in njegovi risarski domiselnosti. Projekt »oživljanja« rezijanskih pripovedk v strip je potekal v okviru revije Stripburger, kjer je Krančan eden od urednikov. Zgodba Pijani zajec je v njem spodbudila zanimanje in tako je oblikoval podobe, ki ustrezno dopolnjujejo ritem rezijanske govorice. Delo zaznamuje izjemno premišljeno kadriranje prizorov in pripoved, ki sloni na podobah in stremi k nememu stripu, kar je po umetnikovih besedah najčistejša oblika medija. Za svoja razstavljena dela je, za razliko od ostalih dveh umetnikov, uporabil le črno-belo paleto, da bi ilustracije spominjale na stare fotografije, saj je tudi pripoved starejša. Tako kot Erič pa je tudi Krančan dosegel ravnovesje med resnim in sproščenim − prevladujočo temo osamljenosti je uravnotežil s prikupnimi prizori zajčka, ki spominja na plišasto igračko, in tako pripovedi dodal poseben značaj in lastno interpretacijo. Z znanjem, ki ga vlaga v strip, pa zagotovo nagovarja tudi tiste, ki so vešči branja tovrstnih podob. Obiskovalci so se lahko v tem preizkusili ob njegovem drugem razstavljenem delu oz. grafiki stripa brez besedila v šestih prizorih, ki prikazujejo vzpone in padce v ljubezenskem razmerju. Oblikoval jo je po načelu multistabilne percepcije, kar pomeni, da se v enem prizoru skrivata dve podobi.

Razmislek o dveh podobah ali pomenih znotraj enega pa ne omogoča le tovrstna oblika stripa, vendar ga lahko prenesemo še na ostala dela ki so bila na ogled. Ilustracija, ki spremlja besedilo, morda dobi novo življenje v trenutku, ko se od besedila loči. Po besedah Milana Eriča se ilustracije v galeriji otresejo besedila in literarne plati, ostanejo pa čiste vizualne podobe, kot so bile na ogled tudi v Mali galeriji Banke Slovenije.


Foto: Jernej Šimec


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Maja Kovač