Artfiks

[Reportaža] MARUŠA MAZEJ: Razstava sodobne kinetične keramike πr kvadrat

Piše: Maruša Mazej


Razstava sodobne kinetične keramike πr kvadrat, ki si jo je bilo mogoče ogledati med 23. aprilom in 18. majem v Layerjevi hiši v Kranju, je občinstvu keramiko predstavila kot medij, h kateremu avtorji vedno znova pristopajo na originalne, sodobne načine. Eklektičnost razstavljenih projektov kaže na raznolikost kontekstov, v katere je keramiko mogoče vključevati, pri čemer se avtorji pogosto osredotočajo na lastnosti materiala samega. Kot rdečo nit razstavljenih del bi lahko izpostavili iskanje povezav med keramiko in drugimi mediji ter raziskovanje meja zmogljivosti materiala. Ena izmed kuratork razstave Nina Koželj meni celo, da gredo ustvarjalci še dlje. V uvodniku k izdanemu katalogu je namreč zapisala “… da je dolgo obdobje snovanja, iskanja tehničnih rešitev, vmesnega mirovanja in končnega sestavljanja v celoto vodilo v eno skupno točko – destrukcijo materiala.”

Na razstavi se je s svojimi deli predstavilo 18 avtorjev. Prvi sklop sestavljajo umetniki Katarina Marov, Saša Ropač, Matej Strojan in Ana Kavčnik Jamnik, ki so bili izbrani preko odprtega poziva. V razstavljenih delih se še posebej močno odražajo njihovi osebni interesi. Katarina Marov, ki se je predstavila s svojim diplomskim delom Vizualno upodabljanje gibanja v povezavi keramike in grafike, je tako iskala poti, kako grafiko prenesti v porcelan. Delo gradijo subtilno osvetljene plošče iz porcelana, po katerih tečejo valovite linije, ki so bile vanj odtisnjene. Linije spomnijo na valovanje morja in vzorce iz narave, instalacija pa nagovarja s svojo preprostostjo in sublimnostjo. Popolnoma nasproten učinek ima pripovedno delo Saše Ropač, naslovljeno Arhetipi krajin in večdimenzionalnost njihovih predstav in zaznav. V gledalca namreč nenadoma pljuskne mnoštvo elementov, znotraj katerih se prepletajo različne zgodbe in simbolični pomeni. Avtorica med drugim razmišlja o ponovni uporabi odpadnih industrijskih surovin ter o možnostih njihove vrnitve v naravno okolje. Odnos med človekom in naravo naslavlja tudi delo Nemočen, katerega avtorica je Ana Kavčnik Jamnik, ki je hkrati tudi prostovoljna gasilka. Njena instalacija gledalca spodbudi k razmisleku o uničujoči moči požarov, saj jo večinsko gradijo elementi, ki jih je umetnica prinesla s pogorišč. V kompozicijo je nato smiselno umestila tudi modeliranega keramičnega zajca, ki zaradi površinske obdelave keramike deluje kot še eden izmed zoglenelih ostankov. Zadnji izmed četverice, Matej Strojan, v svoji instalaciji 666699699689663333.69 uporabi izključno surovo glino, ki jo sicer kombinira z nekaterimi drugimi objekti; sončnico in surovim piščancem. Mravljinčaste forme so položene ena poleg druge, sveža glina, ki jo je avtor uporabil, pa ohranja odtise dela njegovih rok.

 

 

Drugi sklop del, ki je tvoril razstavo, so prispevali študentke in študenti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki študirajo na smeri unikatno oblikovanje. Njihova dela so se osredotočala na širok spekter možnosti uporabe gline; nekateri so namreč uporabili svežo, drugi posušeno, tretji pa žgano in glazirano (ki jo na tej točki že imenujemo keramika). Vsak izmed avtorjev je lastnosti materiala izkoristil na drugačen način, delo pa zasnoval v skladu s svojo lastno likovno govorico. Sodelovali so Ana Ščuka, Anastasia Krivolapova, Lana Pastirk, Nika Horvat, Pia Mršek, Tit Hofinger Mihelič, Urška Rendla, Veronika Lah, Nataša Ilec Kralj, Renato Arnejčič in Satya Pene.

Ana Ščuka se je na razstavi predstavila z delom Cikel Ž, v katerem črpalka po ceveh, prepletenih v formo, ki posnema kristal gline, kot jo vidimo pod mikroskopom, poganja vlivno glino. Knot, delo Anastasie Krivolapove, je video, v katerem lahko opazujemo eksploziven razpad glinene forme, potopljene v vodi. Lana Pastirk z delom Tretje poročilo o stvarjenju poustvari umetniški atelje, v katerem umetnik sestavlja nesmrtno različico samega sebe. (No)Limitation, delo Nike Horvat, se vsebinsko dotika stiske, ki jo je prinesla epidemija; ukvarja se namreč z omejitvijo svobode gibanja. Pia Mršek se poigrava s podobami. Njena instalacija Kateremu ogledalu si najbolj podoben? nam namreč dopušča, da “vidimo to, kar si dovolimo videti.” Tit Hofinger Mihelič se osredotoča na vzporednico med krhkostjo keramike in krhkostjo prihodnosti. Vrata prihodnosti so namreč simbol krhke človeške realnosti. Urška Rendla razstavlja set treh svetil, njihovo pomenljivo poimenovanje Minljivost pa opominja na enkratnost življenja. Veronika Lah za svojo instalacijo Erozija uporabi kos surove gline, ki ga za čas razstave izpostavi vremenskim vplivom. Nataša Ilec Kralj se z delom Neodtujljivo osredotoča na podobo in obliko Kamniškega sedla, pri čemer uporabi zemljo, nabrano ob vznožju gore. Renato Arnejčič v delu Prisotnost spleta oblike iz vrvice, namočene v tekočo glino. Delo Satye Pene Žvenket/Intenziteta pa je bilo žal uničeno še pred otvoritvijo razstave; šlo je za instalacijo porcelanastih palčk, razstavljenih v javnem prostoru, ki so s trkanjem ustvarjale poseben zvok.

 

 

Tretji sklop razstave predstavlja instalacija z naslovom CAVE_ME, ki je nastala kot rezultat študentske umetniške rezidence, ki so se je udeležili štirje študenti; dva iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, dva pa iz Naravoslovnotehniške fakultete. To so Satya Pene, Timotej Rosc, Hana Tavčar in Ajda Rep. Umetniki so v instalaciji združili glavni točki njihovega študija – tekstil in keramiko. Avtorji so Galerijo Mahlerco, ki je del Layerjeve hiše, oblekli v tekstil in po njem razpršili vlivno glino. Obiskovalci so z ogledovanjem instalacije pravzaprav tudi njeni uničevalci. Posušena glina se je namreč počasi luščila s tekstilne podloge in se v kupčkih nabirala na tleh galerije. Na takšen način je v notranjosti nastajala nekoliko zadušljiva atmosfera, polna prahu.

 

Celostno področje keramike je v Sloveniji žal še vedno zapostavljeno, umetniška keramika pa pogosto nerazumljena in spregledana s strani umetniških institucij. Iz tega razloga je izjemno dragoceno, da si je Layerjeva hiša Razstavo sodobne kinetične keramike πr kvadrat zamislila kot vsakoletni projekt, na katerem se predstavljajo tako uveljavljeni kot tudi neuveljavljeni avtorji. Razstava nas opominja, da keramika nikakor ni le material arheoloških najdbišč, temveč gre za področje, ki živi. Nekonvencionalna in originalna dela avtorjev, ki so pri razstavi sodelovali, pa nam to tudi dokazujejo.


Foto: Maša Pirc/Layerjeva hiša


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Zala Vidic