Artfiks

[Artfiks seminar] BLAŽ KORPNIK: Lev v francoski romanski plastiki

Piše: Blaž Korpnik


Lev je najpogostejši živalski motiv, ki ga v zahodni umetnosti srečujemo v vseh obdobjih. Zaradi svojega videza ter surove moči je bil vedno spoštovan in cenjen. Vladarji so si ga pogosto izbrali za svojo heraldično žival, saj so se želeli poistovetiti z njegovimi lastnostmi. Na širok pomen, ki so ga pripisovali levu, se je odzvala tudi likovna umetnost. Umetniki so z njegovo podobo reševali številne dekorativne, kot tudi vsebinske naloge, ki sta jih ponujali slikarstvo in kiparstvo. Rezultat je bogat ikonografski repertoar, ki daleč presega naravne lastnosti leva. Pogum, moč in veličina so tako postali zgolj košček vseh pomenov. Vsebinske interpretacije pa lahko segajo vse od božanskega do absolutnega zla. V tem krajšem sestavku želim opozoriti na nekaj vlog, v katerih lahko najdemo leva v obdobju romanike. Ker je romanska umetnost pestra in regionalno obarvana, je nemogoče obravnavati vse primere. Zaradi preglednosti se bom osredotočil na motiv leva, ki se je formiral znotraj francoske romanske plastike.

Ključni besedili, ki sta oblikovali njihovo percepcijo o levu, sta Sveto pismo in Bestiariji. V Svetem pismu se beseda lev pojavi kar 130-krat, kar ni presenečenje, saj so avtorji živeli v deželah, v katerih so ga lahko videli na lastne oči.[1] Izraelsko ljudstvo je leva uporabilo za ponazoritev številnih pojmov in metafor, ki so se ohranjeni v Svetem pismu prenesli na Zahod. Njihovo razumevanje leva in s tem povezani citati se gibljejo v razponu od pozitivnega do negativnega. Med tema poloma so tudi takšni, ki opisujejo nekatere splošne lastnosti leva, kot sta njegova moč in narava. Iz teh bi izpostavil sledeče:[2][L]ev, junak med živalmi, ki se pred nikomer ne umakne,” (Prg. 30, 30), „[S]voje gobce so razprli proti meni kakor lev, ki trga in rjove,” (Ps. 22, 14) in „Krivični beži, čeprav ga nihče ne preganja, pravični pa je pogumen kakor levič.” (Prg. 28, 1) Drugi citati leva obravnavajo v simbolnem pomenu, saj ga Sveto pismo jemlje kot prispodobo za judovsko ljudstvo: „Juda je mlad lev; od plena, moj sin, si se vzdignil. Sklonil se je, se ulegel kakor lev in kakor levinja; kdo si ga drzne dražiti?” (1. Mz. 49, 9) in „Tedaj mi je rekel eden izmed starešin: ‚Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina, da bi odprl knjigo in njenih sedem pečatov.’” (Raz. 5, 5) Leva srečamo tudi v poslanstvu Boga, ki ga pošlje, da bi kaznoval hudodelce: „Oni pa mu je rekel: ‚Ker nisi poslušal GOSPODOVEGA glasu, glej, te bo ubil lev, brž ko odideš od mene.’ Komaj je odšel od njega, ga je srečal lev in ga ubil[,]” (1. Kr. 20, 36) in „Ko so se doselili tja, niso častili GOSPODA; zato je GOSPOD poslal mednje leve, da so jih ubijali.” (2. Kr. 17, 25). V prvih petih citatih lev nastopa kot pozitiven lik, medtem ko v spodnjih dveh kot krvoločna žival. Vendar tukaj ne mori iz lastnih vzgibov, ampak zato, ker vrši božjo voljo. V Svetem pismu najdemo tudi takšne primere, ki leva prikazujejo kot negativen lik: „Čez leva in gada boš stopal, poteptal boš mladega leva in morsko pošast[,]” (Ps. 91, 13), „Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl[,]” (1. Pt. 5, 8) in „Na skrivnem preži kakor lev v zasedi, preži, da bi ujel nesrečnika.” (Ps. 10, 9) Iz navedenih citatov vidimo, da je Sveto pismo levu pripisovalo veliko, celo diametralno nasprotnih, pomenov. Vendar, kot že rečeno, to ni bil edini vir, iz katerega so lahko črpali navdih.[3]

Drugo ključno besedilo, ki je oblikovalo srednjeveške predstave o živalskem svetu, je bil Bestiarij. V njem se nahajajo najbolj fantastične in nenavadne zgodbe o živalih.[4] Levu so pripisane tri lastnosti, ki se vse povezujejo s Kristusom. Denimo, lev vedno spi z odprtimi očmi, kar so razumeli kot prispodobo za Boga, ki vedno bedi nad svetom. Drugo lastnost, da levinja skoti mrtve mladiče, ki jih čez tri dni s svojo sapo obudi lev, so razumeli kot prispodobo za Kristusovo vstajenje. Prav tako so kristološko razlago nadeli temu, da lev, ko hodi, za seboj vedno zabriše svoje sledi, da ga lovci ne bi mogli najti. V tem so videli podobo Kristusa, ki se je učlovečil, da ga hudi duh ne bi našel.[5]

Na podlagi lastnosti, ki jih levu pripisujeta Sveto pismo in Bestiarij, lahko zaključimo, da so leva najbolj občudovali zaradi njegove moči, kraljevskega videza in poguma. Dodelili so mu status kralja živali in ga pogosto uporabljali za prispodobo plemenitega značaja, saj nikogar ne rani, razen če je ta hudoben. Primerjava z levom je razumljena kot izkazovanje časti in biti kos njemu je znak božje izbranosti. Je tudi podoba samega Kristusa, hkrati pa ima diametralno nasproten pomen, saj je tudi podoba hudega duha.[6] V skladu z bogato simboliko, ki jo ima lev, lahko znotraj francoske romanska plastike v grobem prepoznamo štiri vloge. Pri formiranju kategorij sem izhajal iz smernic, ki jih je začrtal Morten Stige.[7]

 

LEV ČUVAJ

V vlogi čuvaja srečamo leva že v času visokih civilizacij. Med njimi velja omeniti vsaj levja vrata v Mikenah iz drugega tisočletja pred Kristusom in teraso z levi na Delosu s konca sedmega stoletja pred Kristusom. Prav zaradi bogatega kulturnega dialoga med Zahodom in Vzhodom, pri čemer je krščanstvo igralo vlogo posrednika,[8] se je udomačil tudi v cerkveni dekoraciji, kjer je prevzel vlogo stražarja cerkvenega vhoda. Motiv leva kot stražarja cerkvenih portalov je značilen predvsem za Italijo.[9] Najdemo ga lahko na glavnem portalu stolnice v Parmi,[10] na glavnem portalu stolnice v Piacenzi[11] in cerkvi San Zeno v Veroni.[12] V istem duhu koncipiran portal z levoma stražarjema srečamo celo na vzhodni jadranski obali, in sicer na zahodni fasadi stolnice v Trogirju,[13] svoj čas pa ju je imela tudi koprska stolnica.[14] Motiv najdemo tudi v Franciji. Vidimo ga lahko na stranskem portalu stolnice Notre-Dame v Embrunu (sl. 1), ki je nastal med letoma 1170 in 1220.[15]

sl. 1: Leva čuvaja, 1170–1220, stranski portal stolnice Notre-Dame, Embrun.

Vsem naštetim primerom je skupna postavitev levov, saj so vsi upodobljeni bodisi v ležečem položaju ali pa stojijo na vseh štirih nogah. Njihova telesa služijo kot baze stebrov, ki nosijo baldahin. Natančen pogled razkrije tudi, da pod sabo ali pod svojimi šapami držijo človeško ali živalsko figuro. Ravno zaradi teh figur, ki jih imajo v šapah, se je oblikovala razlaga, da gre za leve, ki poosebljajo hudega duha, saj jim več kot očitno hočejo škodovati.[16] Vendar menim, da takšna interpretacija ni nujna.

Dokončnega odgovora glede narave levov ne moremo podati in to ravno zaradi odsotnosti konkretnejših pisnih virov. Pri interpretaciji je treba postopati previdno in natančneje pogledati, katero žival držijo, saj bi ta lahko imela tudi kakšne negativne konotacije. Nazoren primer je v letu 1240 izdelan Radovanov portal v Trogirju.[17] Leva v svojih šapah resda držita dve nebogljeni živali, vendar natančen pogled razkrije, da desni lev v šapah drži gada, ki pa ima znotraj krščanske ikonografije izrazito negativno konotacijo.[18] Potemtakem levu ne moremo pripisati negativnega značaja, saj premaguje zle sile. Drugače je pri levem levu, pri katerem vidimo, da v šapah drži jagnje, ki pa ima v krščanski ikonografiji izrazito pozitivno konotacijo.[19] Potemtakem bi bilo možno temu levu pripisati negativni značaj, ampak izkaže se, da gre za podoben primer kot pri desnem. Ob natančnem pogledu opazimo, da se pod levim levom skrivata dva mladiča. Slednje spremeni našo percepcijo, saj ne gre za leva, ampak levinjo. To nam potrjujejo tudi seski na njenem trebuhu. Iz tega lahko sklepamo, da ne pooseblja hudega duha, ampak nastopa v vlogi dobre matere in tako deluje kot pendant desnemu levu. Seveda nič drugače ni pri francoskem primeru. Pri njem vidimo, da levi lev v svojih šapah drži psu podobno žival, v desni pa človeško figuro. To nam nemudoma prikliče v spomin svetopisemski citat 1. Pt. 5, 8. Potemtakem lahko njuno prisotnost razumemo kot nekaj negativnega, se pravi hudi duh v podobi leva nad katerim zmaguje Kristusova cerkev, ki ju je ukrotila.[20] Vendar po drugi strani lahko tej razlagi ugovarjamo s citatom 2. Kr. 17, 25. Skladno s tem drži desni lev v šapah hudodelca, ki ga kaznuje, levi pa neko peklensko bitje ali kar psa. V Svetem pismu se namreč najde kar nekaj citatov, ki psa prikazujejo v negativni luči, in nasploh je imel pes v srednjem veku negativno konotacijo.[21] Tako se v celoti spremeni predhodna interpretacija. Leva nista poosebitvi hudega duha, ampak čuvaja v pravem pomenu besede, saj sta cerkev obvarovala pred zlobnimi silami in jo s svojo močjo podpirata.

Z vlogo čuvaja je povezana tudi vloga nosilca oz. podpornika. V tej vlogi smo ga že srečali pri prejšnjem primeru, vendar ga v neposrednejši različici najdemo na delilnem stebru južnega portala cerkve Sainte-Pierre v Moissacu (sl. 2), ki je nastal med letoma 1120 in 1135.[22] Gre za tri pare levov, ki stojijo drug na drugem in s svojimi smrčki podpirajo arhitrav, na katerem stoji luneta z motivom poslednje sodbe. Sveto pismo vsebuje številne odlomke, v katerih lev nastopa kot nosilec. Najdemo ga v opisu Salomonovega prestola (1. Kr. 10, 18–20) in v Ezekielovem videnju Božjega veličastva (Ezk. 1, 4–28). Izbira leva je v prvi vrsti povezana z njegovo močjo, o kateri pričajo številni citati v Svetem pismu.[23]

sl. 2: Levi nosilci, 11.–12. stoletje, delilni steber glavnega portala nekdanje opatijske cerkve Saint-Pierre, Moissac.

 

LEV KOT PRISPODOBA KRISTUSA

Ker številni citati iz Svetega pisma in Bestiarijev enačijo leva s Kristusom, ga lahko razumemo kot prispodobo zanj.[24] V tej vlogi ga srečamo v luneti portala samostanske cerkve v Murbachu (sl. 3) iz dvanajstega stoletja. Gre za par levov, ki bedita nad portalom. Po eni strani ju je možno razlagati kot čuvaja, vendar naj bi po mnenju Ingeborg Tetzlaff simbolizirala Kristusa.[25]

sl. 3: Luneta z dvema levoma, 12. stoletje, stranski portal nekdanje benediktinske opatije sv. Leodegarja, Murbach.

Čeprav je takšna razlaga kljub literarnim virom vprašljiva, govori tezi v prid to, da na isto kompozicijsko rešitev, se pravi simetrična postavitev levov okoli nekega središča, naletimo na luneti cerkve Sainte-Marie v Oloronu (sl. 4) iz dvanajstega stoletja[26] in na cerkvi San Pedro v Jaci iz leta 1100 (sl. 5).[27] Pri prvem primeru stojita leva neposredno okoli Jezusove podobe in učinkujeta kot njegova spremljevalca. Enako je pri drugem primeru, le da za razliko tokrat stojita okoli Kristusovega monograma. Vendar je pri obeh lunetah učinek isti.

sl. 4: Leva ob Kristusu, 12. stoletje, glavni portal, stolnica Sainte-Marie, Oloron.
sl. 5: Leva ob Kristusovem monogramu, 1100, zahodni portal stolnice San Pedro de Jaca, Jaca.

Na podlagi tega lahko sklepamo, da je takšna postavitev levov v kombinaciji s simbolno vrednostjo pri gledalcu lahko sprožila asociacijo na Kristusa. Pri tem se je treba zavedati, da tega stoodstotno ne moremo dokazati. Res je, da lev lahko ponazarja Kristusa, vendar je to odvisno od števila upodobitev. Če je upodobljen na takšen način samo eden, potem lahko rečemo, da predstavlja Kristusa. Če pa so levi upodobljeni na takšen način kot pri prejšnjih primerih, postane takšno poistovetenje vprašljivo. Kristus je namreč en sam in skladno s teološkimi vidiki kristološke ikonografije se v likovni umetnosti ne more pojavljati dvakrat. Tako za obravnavane primere ne moremo trditi, da levi res predstavljajo Kristusa, ampak lahko domnevamo, da so nosilci neke kristološke vsebine, kar je po drugi strani še podkrepljeno z vinsko trto, ki kot simbol evharistije resnično predstavlja Kristusa.

 

ZLOBNI LEV

Ta je diametralno nasproten prvemu. Tudi zanj obstajajo številni svetopisemski citati, med katerimi sta Ps. 91, 13 in 1. Pt. 5, 8 najbolj zgovorna. Ugotavljanje, kdaj lev igra vlogo hudega duha in kdaj čuvaja, je težavno. K temu pripomore tako njegova postavitev kot tudi razna ljudska izročila. Potemtakem ga lahko kot podobo zla najdemo na zahodnem portalu cerkve Sainte-Marie v Oloronu iz dvanajstega stoletja (sl. 6).[28] Zgovoren primer je polnoplastična različica, ki stoji na levi strani portala. Ta v svojih ustih nezmotno drži nemočno človeško figuro. Pri tem je krvoločna konotacija še dodatno naglašena s tem, da spodnji del figure gleda ven. Na primeru predhodnih opažanj bi lahko sklepali, da gre za leva kaznovalca, vendar bi lahko na podlagi njegove postavitve in samega načina, kako je predstavljen, sklepali, da je v tem primeru lev nosilec zloveščih konotacij.

sl. 6: Lev, ki požira človeka, 12. stoletje, glavni portal, stolnica Sainte-Marie, Oloron.

Drugi primer, v katerem lev zavzema negativne vidike, lahko najdemo v kiparskem okrasu portala cerkve Saint-Sernin v Toulousu iz leta 1118 (sl. 7). Predvsem gre za dve ženski figuri, ki se nahajata na konzolah portala. Ti dve jezdita na levih. Na prvi pogled težko razberemo nek negativni podton, vendar po menju Bernharda Rupprechta ti figuri predstavljata pregreho, herezijo in nečistost.[29]

sl. 7: Ženi, ki jezdita na levih, pred 1118, Porte Miègeville, Cerkev Saint-Sernin, Toulouse.

Razlog, zakaj je ravno takšna kombinacija dobila tako izrazito negativno konotacijo, leži v splošni kulturni zavesti tistega časa. Ideja ženske figure, ki jezdi na nečem, je prisotna že v Svetem pismu, in sicer v Razodetju. V svetopisemskim odlomku Raz. 17, 1–18 je ta lik eksplicitno omenjen. Velika vlačuga, kakor je omenjena v odlomku, je nosilka absolutno negativne konotacije in verjetno je treba v ženski figuri na levu videti njo, kar po svoje obrazloži negativno intepretacijo konzol. Edino, kar se ne ujema, je, da v odlomku piše, da jezdi na zverini, ki je med drugim tudi natančno opisana, v našem primeru pa jezdi na levu. Vendar pogled v sočasno knjižno slikarstvo razkrije, da je lahko apokaliptična zverina upodobljena tudi kot lev, kar je samo na sebi razumljivo, saj številni svetopisemski odlomki kažejo na njegovo negativno naravo. Slednje dokazuje folij iz Apokalipse Saint-Severa, ki ga hranijo v Bibliotheque National v Parizu in je datiran v enajsto stoletje (MS lat. 8878, fol. 52v) (sl. 8).[30] Vsebina rokopisa je prepis komentarja k Apokalipsi od Beatusa iz Liebana. Iluminator je Veliko vlačugo upodobil jezdečo na levu.[31] Iz tega lahko sklepamo, da je bila takšna variatna motiva možna in da ženska figura, ki jezdi na levu, nosi negativne pomene, ker je v tem liku, po mojem mnenju, treba videti izoliran motiv Velike vlačuge, ki jezdi na apokaliptični zverini.

sl. 8: Babilonska vlačuga iz Apokalipse Saint-Severa, 11. stoletje, MS. lat 8878, fol. 52v, Bibliothèque Nationale, Paris.

 

LEV KOT ASTROLOŠKI ZNAK

Lev nastopa tudi v profanih vlogah, in sicer kot astrološki znak. Ta vloga mu je pripisana že od časa visokih civilizacij. Stari Babilonci so poimenovali glavno ozvezdje za meseca julij in avgust Lev, saj takrat pride največ toplote od sonca. Lev je namreč zaradi svoje košate grive veljal za simbol sonca.[32] Ta povezava je našla tudi svoj izraz v umetnosti tistega časa in se med drugim uveljavila kot upodobitev na novcih.[33] Astrološka tematika je bila priljubljena tudi v času rimske antike. Lep primer je mozaik iz St. Romain-en-Gal, datiran v tretje ali četrto stoletja po Kristusu.[34] Mozaik prikazuje kombinacijo mesečnih opravil z letnimi časi. Pri tem se personifikacije letnih časov nahajajo na sredini in mesečna opravila so razporejena okoli njih. Personifikacija poletja je prikazana ob levu, poleg nje pa je prikazano tudi eno od značilnih poletnih opravil, in sicer žetev.[35] Antično astrološko znanje se je preneslo v srednji vek.

V vlogi astrološkega znaka bi leva lahko našli na marsikateri cerkvi v Francije. Vendar najneposredneje zavzame to vlogo na zahodnem portalu cerkve Sainte-Croix v Girondu, datiranem v drugo tretjino dvanajstega stoletja (sl. 9). Na peti arhivolti od vrat navzven se nahajajo prizori mesečnih opravil, ki so pospremljena z ustreznim astrološkim znakom. Znaki služijo kot razlagalni ključ, ki povedo, katero mesečno opravilo gledamo.[36] Pri mesecu juliju lahko vidimo, da ob možu, ki opravlja za ta mesec značilno delo, stoji lev. Slednji je v vlogi astrološkega znamenja.

sl. 9: Lev kot zodiakalni znak, druga tretjina 12. stoletja, nekdanja benediktinska opatija Sainte-Croix, Gironde (Bernhard RUPPRECHT, Romanische Skulptur in Frankreich, München 1973, p. 96, št. 110, 111).

 

LEV V NARATIVNIH PRIZORIH           

V prejšnjih primerih je lev nastopal samostojno. Vendar se znotraj ikonografskega repertoarja romanske skulpture pojavlja tudi kot soudeleženec raznih prizorov s pretežno versko vsebino. Med pogostejšimi je prizor Daniela v levji jami in Samsonov boj z levom ali pa motiv poslednje sodbe in Maesta Domini, v katerem predstavlja sv. Marka.

 

Lev sv. Marka

Povezava med levom in sv. Markom je nastala postopoma in na podlagi svetopisemske eksegeze cerkvenih očetov. Svojo tekstovno podlago ima v dveh svetopisemskih odlomkih. Prvi je odlomek iz Ezekielovega videnja božjega prestola, ki ga nosijo štiri bitja. Vsako od teh je tudi poimenovano, in sicer gre za bika, orla, človek ali angela in leva (Ezk. 1, 10–14). Drugi ključni odlomek prihaja iz knjige Razodetja, v katerem gre ponovno za videnja božjega prestola in zopet so navedena ista štiri bitja (Raz. 4, 6–8). Vendar odlomki sami na sebi niso dovolj, da bi lahko napravili vezi med evangelisti in živalmi. Pri tem je bila potrebna eksegeza cerkvenih očetov, ki so skozi interpretacijo navedenih odlomkov ustvarili pomemben segment krščanske simbolike. Razlog, zakaj je Marko dobil podobo leva, je utemeljen s tem, da je citat iz uvodnega dela njegovega evangelija, ki se glasi: „Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!” (Mr. 1, 3), možno razumeti kot prispodobo za rjovečega leva.[37] Podobno je bilo pri ostalih evangelistih. Vsi so se v likovni umetnosti uveljavili kot nepogrešljiv del krščanske ikonografije. Tudi v obdobju romanike so v vlogi štirih bitij spremljali Kristusa in skupaj tvorili motiv, ki se imenuje Maestas Domini.[38] Zgovoren primer se nahaja v luneti kraljevega portala stolnice v Chartresu iz leta 1194 (sl. 10), kjer vidimo leva, upodobljenega spodaj levo od Kristusa. To mesto je stalno za Markovega leva in ga lahko srečamo skoraj na vseh francoskih romanskih portalih.[39]

sl. 10: Maestas Domini, 1194, zahodni portal stolnice Notre-Dame, Chartres.

 

Daniel v levji jami

Z motivom Daniela v levji jami so okraševali kapitele, arhivolte portalov in med drugim se je motiv pojavljal tudi kot reliefni okras. V Svetem pismu lahko preberemo, da je bil Daniel kar dvakrat vržen levom. (Dan. 6, 1–24 in Dan. 14, 1–42). Kljub variacijam v zgodbi imata skupno didaktično temo o demonstraciji trdnosti vere v času preganjanj, božji sodbi, odrešitvi tistih, ki so pravični, in spreobrnitvi nevernikov, ko so videli božjo slavo.[40] Izpostaviti velja tudi dejstvo, da je bil v tem času od vseh starozaveznih prizorov ravno ta najbolj priljubljen.[41] V zvezi z načini predstavitve zgodbe se v zgodnejših primerih prikazuje tako, da Daniel stoji v drži molivca, obdan z vsake strani z levi (sl. 11).

sl. 11: Relief Davida v levji jami, 11. stoletje, Musée du Cluny, Cluny (Elizabeth SUNDERLAND, The Daniel Relief and Cluniac Sculpture of the Tenth Century at Charlieu in Burgundy, Speculum, XXI/1, 1946, p. III, št. 2).

Z nastopom dvanajstega stoletja je motiv dobival več različic. Prvotni drži molivca se je pridružila še sedeča različica. Pojavila se je tudi različica, v kateri Daniel sedi in z glavo sloni na svoji roki, medtem ko z drugo boža leva.[42]  Ker je bil prizor zelo priljubljen, se je posledično nabralo ogromno upodobitev, tako da je izbira nujno subjektivna. Od številnih primerov bi izpostavil kapitel s tem prizorom iz dvanajstega stoletja, ki je hranjen v Clevelandskem umetnostnem muzeju (sl. 12). Našo pozornost ujame s preigravanjem med sedmerimi levi, ki rjovejo in se slinijo, ter mirnim prerokom, ki stoično prenaša preizkušnjo.

sl. 12: David v levji jami, 12. stoletje, The Cleveland Museum of Art, Cleveland (Elenor SCHEIFELE, A French Romanesque Capital of Daniel in the Lion’s den, The Bulletin of the Cleveland Museum of Art, LXXX/III, 1994, p. 46).

In kot že rečeno, se ta motiv ni omejeval samo na kapitele, ampak ga srečamo tudi v reliefni varianti, kot je primer prizora iz Clunya, ki je datiran v enajsto stoletje. Na njem vidimo Daniela, kako stoji v gesti molitve, obdan z levi.[43] O sami konotaciji leva lahko rečemo, da tu nastopa v vlogi božjega služabnika, saj kaznuje slabe in prizanaša poštenim. 

 

Samsonov boj z levom

Prizor boja med Samsonom in levom ima svojo osnovo v Svetem pismu in je bil srednjeveškim kiparjem dobro znan.[44] Gre za trenutek v svetopisemski zgodbi, ko Samson s svojimi starši odide v Timno, da bi se poročil s svojo izbranko. Na poti jih sredi timnatskih gozdov presenti levji mladič. Naenkrat je Samsona prešinil Gospodov duh in je lahko zato leva brez večjih težav z golimi rokami raztrgal in sicer „kot kozlička” (Sod. 14, 5–7). Iz svetopisemskega odlomka lahko izluščimo vse bistvene elemente, ki se pojavljajo v likovni realizaciji motiva. Tako kot so z Danijelovo zgodbo okraševali arhivolte, kapitele in lunete, so podobno ravnali s Samsonovno zgodbo. Pri tem se najpogosteje pojavlja kot moška figura, ki sedi na levu in mu z obema rokama razpira usta. Motiv je bil v srednjem veku zelo priljubljen in zato ne preseneča, da ga je bilo možno videti na skoraj vseh arhitekturnih elementih. Z ikonografskega in formalnega stališča se je motiv Samsonovega boja z levom razvil iz antičnega motiva Heraklejevega boja z levom. Kot posrednike lahko izpostavimo antične ostaline, to so manjši bronasti izdelki, reliefi na sarkofagih in oljenkah ter geme. Od številnih primerov, na katerih bi lahko ponazoril motiv Samsonovega boja z levom, bi izpostavil le dva. Prvi primer je kapitel iz sredine dvanajstega stoletja, ki se nahaja v cerkvi Grande-Suave Abbey (sl. 13). Na njem vidimo moško figuro, ki sedi na levovem hrbtu in mu z obema rokama trga žrelo. Takšna varianta motiva je značilna za dvanajsto in trinajsto stoletje.[45]

sl. 13: Samsonov boj z levom, sredina 12. stoletja, Grande-Suave Abbey, Sauve.

Drugi primer je zastopnik male plastike. Gre za bronasto akvamanilo iz trinajstega stoletja, ki je shranjena v Bostonskem muzeju za umetnost (sl. 14). Ponovno vidimo moško figuro, ki sedi na levu in mu z obema rokama razpira usta.[46]

sl. 14: Akvamanila z motivom Samsonovega boja z levom, druga četrtina 13. stoletja, Museum of Fine Arts, Boston (William WIXOM – Donald GIBBONS – Katharine RUHL, A lion Aquamanile, The Bulletin of the Cleveland Museum of Art, LXI/8, 1974, p. 267, št. 14).

Pojavljanje motiva v arhitekturni in mali plastiki kaže na priljubljenost motiva v tem času. Zato je prizor v vsebinskem pogledu pričel presegati zgolj prikazovanje svetopisemske zgodbe. Številni srednjeveški komentatorji so Samsonov boj z levom razlagali kot prednapoved Kristusove zmage nad zlim.[47]

 

SKLEP

Na podlagi obravnavanega gradiva vidimo, da je imel lev pomembno vlogo v francoski romanski skulpturi. Ta se giblje v razponu od dekorativne in vse do simbolne. Njegovo simbolno dimenzijo so ustvarili na podlagi številnih odlomkov, ki so jih našli v Svetem pismu in Bestiariju. V Svetem pismu se lev pojavlja kar 130-krat, zato velja za najpogostejšo svetopisemsko žival. Preroki in očaki so se lahko na lastne oči soočili z njegovo naravo in na podlagi stvarnih opažanj izoblikovali pester alegorični repertoar. Ta je nato s Svetim pismom zašel na Zahod in popestril zahodno ikonografijo. Levova simbolna vrednost se je gibala v razponu od dobre do absolutno negativne. V pozitivni vlogi se ga srečuje kot čuvaja cerkvenih portalov, ki jih s svojo močjo podpira. Hkrati lahko v isti vlogi nastopa kot premagani hudi duh, ki ga je cerkev ujela in ukrotila. Pojavlja se kot prispodoba za Kristusa in biti enačen z levom je posebno izkazovanje časti. Srečujemo ga tudi v bolj nevtralnih vlogah, denimo kot astrološki znak. Lev upravičeno velja za kralja živali, saj je zaradi svoje moči in silne narave sposoben marsikoga pokoriti, ampak kot pravičen vladar se zna tudi usmiliti. Njegovo žezlo seže tudi v človeški svet, saj je njegova podoba docela zaznamovala likovno umetnost.

 

[1] s. v. Löwe, Lexikon der Bibel (ed. Christian Gerritzen), Wiesbaden 1990, pp. 264–265.

[2] Vsi svetopisemski citati so vzeti iz slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma. 

[3] Peter BLOCH, s. v. Löwe, Lexikon der christlichen Ikonographie, III, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1971, coll. 112–118.

[4] Beasts and Birds of the Middle Ages. The Bestiary and Its Legacy (edd. Willene B. Clark, Meradith T. McMunn), Philadelphia 1989; Ron BAXTER, Bestiaries and their Users in the Middle Ages, London 1998.

[5] Bestiari medievali (ed Luigina Morini), Torino 1996, pp. 11–15; Michel PASTOUREAU, Bestiari del Medioevo, Torino 2012, pp. 55–65.

[6] Morten STIGE, The Lion in Romanesque Art, meaning or decoration?, Tahiti, 4, 2016 http://tahiti.fi/04-2016/tieteelliset-artikkelit/the-lion-in-romanesque-art-meaning-or-decoration/ (dostop: 17. 6. 2021).

[7]Morten STIGE, The Lion in Romanesque Art, meaning or decoration?, Tahiti, 4, 2016 http://tahiti.fi/04-2016/tieteelliset-artikkelit/the-lion-in-romanesque-art-meaning-or-decoration/ (dostop: 17. 6. 2021).

[8] Ingeborg TETZLAFF, Romanische Portale in Frankreich. Waage und Schwert, Schlüssel und Schrift, Köln 1977, pp. 37–38.

[9] Morten STIGE, The Lion in Romanesque Art, meaning or decoration?, Tahiti, 4, 2016 http://tahiti.fi/04-2016/tieteelliset-artikkelit/the-lion-in-romanesque-art-meaning-or-decoration/ (dostop: 17. 6. 2021).

[10] La Fabbrica del Duomo di Parma. Stabilità, rilievi e modifiche nel tempo (edd. Carlo Blasi, Eva Coïsson), Parma 2006; Manfred LUCHTERHANDT, Die Kathedrale von Parma. Architektur und Skulptur im Zeitalter von Reichskirche und Kommunebildung, München 2009.

[11] Bruno KLEIN, Die Kathedrale von Piacenza. Architektur und Skulptur der Romanik, Worms 1995.

[12] Giuseppe TRECCA, La facciata della basilica di S. Zeno, Verona 1938.

[13] Radoslav BUŽANČIĆ, Majstor Radovan i nedovršeni romanički portal Trogirske katedrale, Klesarstvo i graditeljstvo, XXI/3–4, 2010, pp. 39–63.

[14] Ostanki portala so shranjeni v Pokrajinskme muzeju v Kopru. Antonio ALISI, Il Duomo di Capodistria, Rim 1932; Janez MIKUŽ, Koprska stolnica, Ljubljana 1980.

[15] Ingeborg TETZLAFF, Romanische Portale in Frankreich. Waage und Schwert, Schlüssel und Schrift, Köln 1977, p. 37.

[16] Peter BLOCH, s. v. Löwe, Lexikon der christlichen Ikonographie, III, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1971, col. 115.

[17] Radoslav BUŽANČIĆ, Majstor Radovan i nedovršeni romanički portal Trogirske katedrale, Klesarstvo i graditeljstvo, XXI/3–4, 2010, pp. 55–57.

[18] Wolfgang KEMP, s. v. Schlange, Schlangen, Lexikon der christlichen Ikonographie, IV, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1972, coll. 75–81.

[19] Oskar HOLL, s. v. Lamm, Lamm Gottes, Lexikon der christlichen Ikonographie, III, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1971, coll. 7–14.

[20] Peter BLOCH, s. v. Löwe, Lexikon der christlichen Ikonographie, III, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1971, col. 115.

[21] Peter GERLACH, s. v. Hund, Lexikon der christlichen Ikonographie, IV, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1970, coll. 334–336.

[22] Bernhard RUPPRECHT, Romanische Skulptur in Frankreich, München 1973, pp. 82–84, št. 32–49.

[23] Uwe GEESE, Romanesque sculpture, in: Romanesque. Architecture, sculpture, painting (ed. Rolf Toman), Köln 2015, p. 262.

[24] Peter BLOCH, s. v. Löwe, Lexikon der christlichen Ikonographie, III, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1971, coll. 116–117.

[25] Ingeborg TETZLAFF, Romanische Portale in Frankreich. Waage und Schwert, Schlüssel und Schrift, Köln 1977, p. 38.

[26] Bernhard RUPPRECHT, Romanische Skulptur in Frankreich, München 1973, pp. 121–123, št. 212–218. 

[27] Peter BLOCH, s. v. Löwe, Lexikon der christlichen Ikonographie, III, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1971, col. 116; Robert FAVREAU, Le thème iconographique du lion dans les inscriptions médiévales, Comptes-rendes des séances de l’Académie des inscriptions et Belles-Lettres, CXXXV/3, 1991, p. 625.

[28] Bernhard RUPPRECHT, Romanische Skulptur in Frankreich, München 1973, pp. 121–122, št. 212; Ingeborg TETZLAFF, Romanische Portale in Frankreich. Waage und Schwert, Schlüssel und Schrift, Köln 1977, pp. 38–39.

[29] Bernhard RUPPRECHT, Romanische Skulptur in Frankreich, München 1973, p. 79, št. 22.

[30] Noureddine MEZOUGHI, Notes sur le Béatus de Saint-Sever (C.B.N. Lat. 8878), Les Cahiers de Saint-Michel de Cuxa, X, 1979, pp. 131–137.

[31] Charles Reginald DODWELL, The Pictorial Arts of the West. 800–1200, London 1993, pp. 244–247.

[32] s. v. Löwe, Lexikon der christlischen Kunst (ed. Gertrud Schiller), III, Gütersloher 1971, p. 131.

[33] Wayne DYNES, Imago Leonis, Gesta, XX/1, 1981, pp. 37–38.

[34] James CARSON, The labors of the months in antique and mediaeval art to the end of the twelfth century, Ewaston 1938, p. 33.

[35] James CARSON, The labors of the months in antique and mediaeval art to the end of the twelfth century, Ewaston 1938, pp. 123–124.

[36] Bernhard RUPPRECHT, Romanische Skulptur in Frankreich, München 1973, p. 96, št. 110, 111.

[37] Robert FAVREAU, Le thème iconographique du lion dans les inscriptions médiévales, Comptes-rendes des séances de l’Académie des inscriptions et Belles-Lettres, CXXXV/3, 1991, pp. 627–630.

[38] Frits van der MEER, s. v. Maestas domini, Lexikon der christlichen Ikonographie, III, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1974, coll. 136–142.

[39] Ursula NILGEN, s. v. Evangelisten und Evangelistensymbole, Lexikon der christlichen Ikonographie, I, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1968, coll. 696–713; Gregor Martin LECHNER, s. v. Markus Evangelist, Lexikon der christlichen Ikonographie, VII, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1971, coll. 549–562.

[40] Elenor SCHEIFELE, A French Romanesque Capital of Daniel in the Lion’s den, The Bulletin of the Cleveland Museum of Art, LXXX/III, 1994, p. 47.

[41] Elenor SCHEIFELE, A French Romanesque Capital of Daniel in the Lion’s den, The Bulletin of the Cleveland Museum of Art, LXXX/III, 1994, p. 48.

[42] Elenor SCHEIFELE, A French Romanesque Capital of Daniel in the Lion’s den, The Bulletin of the Cleveland Museum of Art, LXXX/III, 1994, p. 48.

[43] Elizabeth SUNDERLAND, The Daniel Relief and Cluniac Sculpture of the Tenth Century at Charlieu in Burgundy, Speculum, XXI/1, 1946, pp. 42–48; Robert FAVREAU, Le thème iconographique du lion dans les inscriptions médiévales, Comptes-rendes des séances de l’Académie des inscriptions et Belles-Lettres, CXXXV/3, 1991, pp. 617–620.

[44] Peter BLOCH, s. v. Löwe, Lexikon der christlichen Ikonographie, III, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1971, col. 116.

[45] Wolfger BULST, s. v. Samson, Lexikon der christlichen Ikonographie, IV, Rim-Freiburg-Basel-Dunaj 1972, coll. 31–38; Branko FUČIĆ, s. v. Samson, Leksikon ikonografije, liturgike i simbolizma zapadnog kršćanstva, Zagreb 1979, p. 521; s. v. Samson, Lexikon des Mittelalters, VII, Stuttgart-Weimar 1999, pp. 1344–1346.

[46] William WIXOM – Donald  GIBBONS – Katharine RUHL, A lion Aquamanile, The Bulletin of the Cleveland Museum of Art, LXI/8, 1974, pp. 267–268.

[47] Morten STIGE, The Lion in Romanesque Art, meaning or decoration?, Tahiti, 4, 2016 http://tahiti.fi/04-2016/tieteelliset-artikkelit/the-lion-in-romanesque-art-meaning-or-decoration/ (dostop: 17. 6. 2021); Robert FAVREAU, Le thème iconographique du lion dans les inscriptions médiévales, Comptes-rendes des séances de l’Académie des inscriptions et Belles-Lettres, CXXXV/3, 1991, pp. 613–617.


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Karolina Zgaga