Artfiks

[Reportaža] MANCA MERZEL: Manifest trajnosti in tekstila

Piše: Manca Merzel


Tekstil, trajnost, voda in dediščina je nekaj ključnih besed, ki zaznamujejo letošnje poletje na Gorenjskem, natančneje v Kranju, Škofji Loki in Radovljici. Gre za mesta, ki so nekoč slovela po svoji tekstilni industriji, letos pa njihovo tradicijo obuja bienale tekstilne umetnosti BIEN. Otvorjen s koncem maja bo krasil mnoga razstavišča v omenjenih mestih vse do 14. avgusta. Pričakovano so glavni razstavni medij tekstilije, ki z navidezno neskončno različnimi oblikami in vzorci nagovarjajo obiskovalce. Del razstave so tudi fotografije, ulični plakati, svetila, zvočni posnetki itd. Razstavo je omogočil zavod Carnica s kranjsko Layerjevo hišo, sodelovanje pa je potekalo z večjim številom strokovnih sodelavcev in mentorjev, ki so usmerjali študente Fakultete za dizajn (Univerza na Primorskem) in Naravoslovnotehniške fakultete (Univerza v Ljubljani) ter jim pomagali spoznati pestro zgodbo gorenjske in kranjske tekstilne industrije. Študentje in ostali umetniki so tako pri ustvarjanju črpali iz tekstilne industrije in obrti ter hkrati tekstil odločno predstavili kot sodobni umetniški medij. BIEN pa ni izpustil priložnosti, da bi naslovil aktualno problematiko onesnaževanja in slabe etike proizvodnje, ki ju za sabo pušča z oblačili prenasičen trg. Tako je bila poleg poklona preteklosti prevladujoča tema tudi prihodnost – prihodnost tekstila, družbe in okolja. Hkrati pa gre za prihodnost umetnosti in potencial medija tekstila, ki ne želi biti več le obrtna dejavnost.

Razstava je zares obsežna; sodelovalo je 136 študentov in študentk, ki so oblikovali 12 projektov, poleg njih pa razstavljajo še nekateri samostojni in tuji umetniki. Obsežna je tudi v smislu razstavnih prostorov – ti se nahajajo v skoraj vsakem kotičku Kranja, celo pod njegovim površjem, v mestnih rovih, in segajo vse do škofjeloškega gradu z okolico ter do Radovljice. V Kranju vsako od 13 razstavišč nagovarja obiskovalce na svoj način, saj so mnoga od teh zanimiva že sama po sebi. Na primer rovi pod Kranjem ali pa že nekaj let neizkoriščeno zgornje nadstropje Ravnikarjeve bivše veleblagovnice Globus; prostora, ki sta sama po sebi sicer groba, skupaj s tekstilijami tvorita unikatno simbiozo.

V omenjenih kranjskih rovih se nahaja del projekta Svetloba v čipki. Skozi temne hodnike obiskovalca vodijo sama umetniška dela, saj gre za svetila, opremljena z raznolikimi vzorci čipk. Dela so oblikovali študenti Fakultete za dizajn in pri tem izhajali ravno iz kranjskih rovov in njihovega pomena v preteklosti. Razstavljene čipke so sodobna interpretacija tradicionalne rokodelske dejavnosti, saj so jih študentje izdelali s tehniko laserskega reza. Vsako svetilo zaznamuje samostojen koncept, unikatna oblika in vzorec čipk. Prostor razsvetljujejo subtilno, a zadostno in v slikoviti maniri, tako da vse umetnine skupaj kranjsko podzemlje napolnjujejo z optimizmom, ki se iz prostora v prostor le krepi.

Svetloba v čipki (foto: Maša Pirc)

V Layerjevi hiši in sosednjemu stolpu Škrlovec so razstavljeni projekti tako študentov kot samostojnih in že uveljavljenih umetnikov. Tematski sklop je tu širši – poudarek je na okoljski problematiki in povezavi z naravo ter človeški vlogi v njej, še vedno pa gre za pripovedovanje skozi material in njegove teksture. Dela so razmisleki o širokem konceptu prostora, sploh o nasprotjih v njem, tekstil kot medij pa dokazuje svoj potencial z izjemno zmožnostjo podajanja sporočilnosti.

V stolp Škrlovec je umeščena instalacija Metulji in leteče preproge uveljavljene slovenske tekstilne umetnice Ete Sadar Breznik, razstavljeno delo pa naj bi bil hkrati njen labodji spev.  Tekstilije, stkane na ročnih statvah, se kot pravi pisani metulji dvigajo ter spuščajo pod lesenim ostrešjem Škrlovca. S tem je oblikovana čudovita instalacija, ki je vredna občudovanja že zaradi svojih dimenzij. 

Eta Sadar Breznik: Metulji in rdeče preproge (foto: Maša Pirc)

Umetnice Ajda Rep, Darja Miklaužič in Josipa Štefanec, ki sicer deluje v Zagrebu, so s samostojnimi koncepti preoblikovale vsakodnevne materiale tako, da končna dela posnemajo prizore iz narave. Naj bo to z imitiranjem kamenja z dna rek ali poustvarjanjem (namišljenega) prostora, ki nam služi kot zatočišče pred svetom; v vsakem primeru gre za del naravnega sveta, za idilo, ki jo moramo nujno varovati, na kar umetnice opozarjajo tudi z recikliranimi materiali.

delo Ajde Rep (foto: Maša Pirc)
delo Josipe Štefanec (foto: Maša Pirc)

Na Layerjevi terasi visi skupinska tapiserija Vizija Trajnosti. Delo zopet izhaja iz tragičnega odnosa med človekom in naravo. Umetniki pa se ne ustavljajo pri tem, temveč iščejo rešitve, potrebne za svetlejšo prihodnost. Gre za ekosistem, pri čemer ponovno uporabljeni materiali (ribiške mreže, lateks, stara oblačila, volna, sintetični filc) posnemajo zemeljske plasti in žive organizme. Delo preveva optimizem, saj dejavniki, ki sicer škodijo naravi, tokrat prinašajo njeno prerojeno podobo.

Vizija trajnosti (foto: Maša Pirc)

V Layerjevi hiši je razstavljena še množica del, od katerih je vredno omeniti geometrične preproge Tasje Videmšek, ki na zgledovanje po Bauhausu opozori že s svojim naslovom – Bautepih. Interaktivna tabla Tie Krašovec nas spodbudi k razmisleku o posameznikovi vlogi onesnaževanja vode s konsumpcijo oblačil. Zala Hrastar se je ponovne uporabe starih kosov oblačil in tkanin lotila skozi spomine ter osebna čustva, vezane na svojo družino. Tkanine je preoblikovala v nove, prikupne in vsekakor nosljive kose, ki jih bogati dodana čustvena vrednost.

Tasja Videmšek: Bautepih (foto: Maša Pirc)
Tia Krašovec: Interaktivna tabla (foto: Maša Pirc)
Zala Hrastar: Sprehod med spomini (foto: Maša Pirc)

Lovro Ivančić je raziskoval razsežnost teksture in ustvaril vizualno nadvse osupljivo delo. Različno ista tvorita dve večji geometrijski telesi, prvo predstavlja organski, naravni, mehki in topli del, saj je oblikovano iz volne in čipk, drugo pa sintetični, geometrični in hladni del – to sestavljajo bleščeče matične plošče. Sprva diametralno nasprotje zbledi ob pomisleku, da sta oba svetova vendarle posledici manjših delcev, ki gradijo celoto.

Lovro Ivančić: Različno ista (foto: Maša Pirc)
Lovro Ivančić: Različno ista (foto: Maša Pirc)

V katalogu bienala je čudovit zapis, ki pravi, da je BIEN  poklon nekdanjim tekstilnim delavkam in ženskam nasploh. Zato omenjam še delo Špele Košir z naslovom (raz)cvet. Ko obiskovalec Layerjeve hiše vstopi v sobo z njeno instalacijo, mu nasproti stojijo trije leseni stoli. Na njih so postavljene rdeče blazine, ki povzemajo oblike cvetov in spodbujajo k razmisleku o ženski in njeni senzualnosti, ki je njena vrlina in vsekakor ne ovira. Cvetovi v prostoru delujejo odločno in vzbujajo ponos. Morda si drznemo pomisliti celo na ikonografski motiv etimasije – prazen prestol, ki čaka na Kristusov prihod, a je tokrat pričakal žensko.

Špela Košir: (raz)cvet (foto: Maša Pirc)

Večji del umetnin je razstavljenih še v tretjem nadstropju stavbe Globus, s čimer je na čudovit način povrnjena namembnost sicer bivšemu parkirišču. Ogled se začne z zastorom prostorskih vzorcev, ki delujejo kot ločnica med poznano realnostjo in svetom tekstilij. Vzorci so različne interpretacije naravnega sveta mesta Kranj, predvsem Save in Kokre, ki so jih študenti oblikovali v barvite kompozicije. Podoben pristop opazujemo v delu Srečevanja na ulicah Kranja študentov Fakultete za dizajn in delu hrvaškega priznanega umetnika Matije Čopa Mestna čipka – Kranj. Še vedno gre za prvi del razstave, po katerem se sprehajamo predvsem med kreacijami oblačil, ki zrcalijo človeško silhueto. Ta navidezna telesa s pisanimi vzorci ter svojo mehkobo ustvarjajo sijajen kontrast z obdajajočimi železnimi tramovi in hladom betona bivšega parkirišča. Za razliko od prvih vzorcev so se tu umetniki zgledovali po arhitekturi, urbanizmu in zgodovini mesta Kranj. Mestna čipka je obleka, ki natančno povzema ulično mrežo Kranja. Vzorec ulic in stavb doživimo kot identiteto mesta, ki spominja na človekov prstni odtis. Devet dežnih ogrinjal Srečevanja na ulicah pa je interpretacija mestnega utripa. Študenti so si pri oblikovanju vzorcev zamislili sprehod skozi mesto, barve in vzorci pa upoštevajo aktualne modne trende. Sledi delo Duhovi preteklosti študentov FD, ki je monokromatična serija sivih oblačil iz sintetičnega filca. Študenti prvega letnika so s tem raziskovali različne možnosti manipulacije materiala, izhajali pa so iz osnovnih geometrijskih likov. Poleg omenjenega imamo priložnost opazovati način razvijanja avtorskega sloga mlajših študentov.

Matija Čop: Mestna čipka – Kranj (foto: Maša Pirc)
študenti Fakultete za dizajn: Duhovi preteklosti (foto: Maša Pirc)

S sledečimi deli postopno preidemo do motiva dekonstrukcije prej celovitega telesa in dokončanega ter samoumevnega kosa oblačila. Skupinski projekt študentov Naravoslovnotehniške fakultete Ko srajce obmolknejo je instalacija unikatno oblikovanih srajc, ki visijo s stropa, v dinamično kompozicijo pa jih raztezajo vrvi. Instalacijo dopolnjuje intervencija obiskovalcev, ki smo povabljeni, da v obešene srajce zarežemo in odpadle kose prilepimo v nove oblike. Tako osnovna forma ves čas razpada, obenem pa se kolektivno oblikuje nova. Gre za simbolično in dejansko dekonstrukcijo poznanega, pri čemer sami krojimo svojo prihodnosti. Dejanje uničenja sicer elegantnih belih srajc se zdi sporno, vendar je celoten „ritual” dejansko bližje kontemplativni praksi kot pa vandalizmu.  

študenti Naravoslovnotehniške fakultete: Ko srajce obmolknejo (foto: Maša Pirc)

Kot prizorišče uničenja se zdi tudi delo multidisciplinarne umetnice Urške Medved. Njena intervencija je razmislek o meji med potekom in zaključkom umetniškega dela. S prizorom fragmentov, ki jih umetnica pusti za sabo po končanem delu, razmišlja o odnosu med telesi v prostoru in prevprašuje enoličnost koncepta časa. V kontekstu bienala je njeno delo lahko opomin o stvareh, ki jih puščamo za sabo, in našem odnosu do njih.

Do naslednje faze, ki sledi procesu razkroja preteklosti, se podamo mimo vrste del, med drugim mimo podobe, ustvarjene iz las kranjskih frizerskih salonov, ki prikazuje nekdanje tekstilne delavke. Izpostavljam tudi Karmen Hočevar, ki je v sodelovanju z Živo Kandorfer oblikovala dinamično delo z naslovom Moj žep je lahko spalna vreča. Delo se poigrava z idejo multifunkcionalnosti.

Karmen Hočevar in Živa Kandorfer: Moj žep je lahko spalna vreča (foto: Maša Pirc)

Sklop, ki sledi, se spet vrača k eni od rdečih niti bienala; narava kot navdih in raziskovanje tradicionalnih načinov manipulacije materiala. Umetnine skušajo biti zgled nove dobe, ko se ostali (trenutni) načini produkcije oblačil in ostalih potrošniških izdelkov izkažejo za neprimerne in škodljive. Zato se srečamo z deli, kot je kolekcija oblek Re-couture in jeans študentov FD, ki je oblikovana iz odvrženih kosov denima. Odeja Sava je zopet delo tujih študentov Tekstilno-tehnološke fakultete v Zagrebu. Navdihuje se po reki in prav tako uporablja rabljene materiale, obenem pa gre za primere tekstilij, ki so barvane z naravnimi pigmenti in popolnoma ročno. Študentje so si pomagali z znanjem starejših generacij, zato je podnaslov dela Odeja, ki nas povezuje.

študenti Fakultete za dizajn: Re-couture in jeans (foto: Maša Pirc)
študenti Tekstilno-tehnološke fakultete v Zagrebu: Odeja Sava (foto: Maša Pirc)

Raba naravnih materialov je še izrazitejša v projektu Črta v kvadratu, kvadrat v prostoru, pri katerem so študenti NTF preučevali odnose med liki v prostoru, kar jih je pripeljalo do razmisleka o odnosu med ljudmi in našim življenjskim prostorom. Posamezne umetnine spominjajo na kinetične skulpture, ki se nežno gibljejo skozi prostor, zaznamuje pa jih volnena preja, barvana kar z ostanki hrane. Sledi še več del in z njimi premišljevanj študentov o našem odnosu do okolja in vode, kar pravzaprav popolno sovpada s politično sfero letošnjega poletja. Z raznolikimi interpretacijami vode, ki so razstavljene, naj bi obiskovalec ponotranjil problematiko ogroženosti tega vira in se zavedal njene lepote.

študenti Naravoslovnotehniške fakultete: Črta v kvadratu (foto: Maša Pirc)

 

Zaključek obhoda po razstavnem prostoru zaznamuje ideja skupnosti. Različni pristopi k materialom in koncepti, ki jih opazujemo skozi bienale, bodo v korist naravnem okolju le, če jih prevzamemo kot skupnost. Našo kolektivno zavest prebuja poljska umetnica Dominika Krogulska-Czekalska. Deli, ki ju razstavlja, izvirata iz njenega domačega okolja in poljske tradicije. Białostocka textile 2.0 je mehka mavrična odeja in hkrati udaren protestni transparent, ki lahko ogrinja in poveže do 16 ljudi naenkrat. Umetnica je delo ustvarila v podporo zatrte skupnosti LGBTQ+ v poljskem mestu Białystok. Odeja je apel obiskovalcem; z izrazitimi barvami in dimenzijami vzbuja željo po združevanju. Tudi njeno drugo delo je navdihujoče, saj z njim vrača glasove utišanim in neslišanim ženskam. Na sicer tradicionalnem moškem oblačilu „kontusz” je upodobila ženske reproduktivne in govorne organe, kar v kontekstu moškega oblačila govori samo zase.

Dominika Krogulska-Czekalska: Białostocka textile 2.0 (foto: Maša Pirc)
Dominika Krogulska-Czekalska: Pas_s_a_long – akromatski (foto: Maša Pirc)

Letošnji BIEN je dosežek mnogih, zato ga težko opredelimo v nekaj stavkih, saj se razprostira čez številna razstavišča in nas nagovarja z morjem del. Razstava je povezala sodobni Kranj z njegovo bogato preteklostjo, sam koncept bienala, ki je hvalnica tekstilu, pa je gotovo velik dosežek sodobne slovenske in tuje umetnosti. Navsezadnje gre za čudovit projekt, ob katerem lahko obiskovalec odkrije svoj nov najljubši vzorec, kroj, material, umetnika ali celo način obvarovanja narave.


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Karolina Zgaga