Artfiks

[Intervju] Imaginarni svetovi JULIJE LUKOVNJAK

Piše: Gašper Stražišar


Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dni preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prva prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo pri založbi Sanje izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa.

 

Julija, kdaj si se srečala z literaturo, torej z branjem? Je to bil del tvojega odraščanja ali si se z branjem srečala šele kasneje?

S knjigami so me seznanili že pred začetkom mojega pomnjenja. Bila sem ena tistih srečnih otrok, ki jim starši »privzgojijo« bralne navade in iskreno zanimanje za to, kaj se skriva znotraj te ali one knjige. V meni so vzbujale podoben občutek radovednosti kot zaprta vrata v skrivnostni hiši, mimo katerih ne moreš iti, ne da bi odkril, kaj se skriva za njimi. Sama sem začela brati nekega dne pri petih letih, ko je mama pred začetkom najine bralne urice na vsak način želela oprati posodo, in ker je to počela tako strašansko dolgo, sem od jeze in naveličanosti začela brati sama. Včasih morajo otroci pač vzeti stvari v svoje roke.

Od tedaj sem postala ena mnogih resničnih Dahlovih Matlid (op. a. Roald Dahl). Zelo zgodaj sem posegala po knjigah, ki naj bi bile primerne za starejše (otroke) in jih požirala drugo za drugo. Niti pomislila nisem na to, da naj bi bilo branje nekaj »težkega«, zame je bilo branje kot gledanje filmov. Bralne navade so se pri meni – z nekaj prekinitvami v gimnaziji – obdržale do danes. Seveda ne berem toliko kot takrat, ko sem bila otrok, vsekakor pa sem bralka.

 

Torej si strastna bralka že od otroštva. Kateri žanri so ti blizu in zakaj?

Moj najljubši žanr je fantazijski. Prebrala sem že veliko raznovrstnih del: kriminalke, ljubezenske romane, zgodovinske romane, svetovne klasike iz različnih literarnih obdobij, sodobne romane, pa tudi razno poezijo in dramatiko, a se navzadnje zmeraj najraje vračam k fantaziji.

 

Zakaj?

Zdi se mi, da so fantazijski romani – seveda dobri – veliko bolj polni kot drugi žanri, saj vsebujejo tipične elemente vseh žanrov (kriminalni roman, ljubezenski, zgodovinski itn.), a ne dopustijo, da jih ti elementi definirajo, temveč jih uporabijo kot gradnike neke širše, kompleksnejše, bolj domiselne celote, v katero pa je zmeraj vneseno nekaj popolnoma novega. Fantazijo rada berem, ker rada razmišljam o tem, na kakšen (drugačen) način bi svet lahko obstajal. Zdi se mi pomembno, da ne razmišljamo le o tem, kak svet je, temveč tudi o tem, kakšen bi lahko bil, in s tem tudi v obdobju odraslosti razvijamo svojo domišljijo, ki je verjetno ključna sposobnost, ki jo potrebujemo za spreminjanje našega sveta, in prebijemo mehurček navidezne absolutnosti aktualne realnosti.

 

Najljubšega pisatelja ali pisateljico je težko izbrati, če ne skoraj nemogoče. Pa vendar ima vsak kakšnega avtorja, ki mu je še posebej blizu. Če bi res morala izbrati enega, kdo bi to bil?

Verjetno mi je najljubši John Ronald Reuel Tolkien, avtor Gospodarja prstanov, Hobita in drugih izjemnih fantazijskih del, ki se dogajajo v Srednjem svetu oz. na Ardi. Ne le zato, ker gre za enega prvih piscev epske fantazije, temveč tudi zaradi poglobljenosti, natančnosti in prepričljivosti njegovega dela, s katerim se mnogi sodobni fantazijski avtorji, ki ne živijo za svoje pisanje tako kot Tolkien, težko kosajo. V Tolkienovem čudovitem pisanju je zaznati njegovo predanost Tretjemu svetu in ljubezen do počasnega ter mirnega sestavljanja in izdelovanja domišljijskih elementov v neko fenomenalno celoto. Čutiti je, da je to pisanje zavoljo pisanja, in ne pisanje zavoljo založniške ali knjižne industrije. Nekaj, kar je danes težko najti. Le z iskrenostjo napisan fantazijski svet lahko bralca resnično, efektivno in celostno pograbi na svojo pustolovščino.

 

Je morda prav Tolkienov svet tisti, iz katerega črpaš navdih za svoje pisanje?

Tudi! Moja prva knjiga, Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, je morda nekoliko manj »tolkienovska« kot druga, ki jo pišem trenutno. Prva je bolj kot na svet osredotočena na nekaj središčnih likov, ki so gonilci dogajanja. V drugi knjigi se bo to nekoliko preobrnilo. Lahko bi rekla, da sem se pri pisanju Imaginarnih svetov majčkeno zgledovala po Tolkienu glede osnovanja same dežele, različnih tipov bitij in nekih čarobnih predmetov. Sicer pa sama v Imaginarnih svetovih opažam (če moja subjektivna presoja seveda kaj velja) nekaj vpliva grozljivih romanov, denimo romanov Stephena Kinga, klasičnih fantazijskih misterijev, kot je na primer Harry Potter (J. K. Rowling) ali Njegova temna tvar (Philip Pullman), sicer pa bi si drznila reči, da sem pri pisanju svojega prvenca skušala biti čim bolj izvirna.

 

Kot si že omenila, jeseni pred knjižnim sejmom bo pri založbi Sanje izšel tvoj prvenec Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Omenila si že, da se zgleduješ po Tolkienu, da vpletaš nekaj grozljivega, kot je značilno za Stephena Kinga. Bi se lahko še bolj natančno opredelila, za kakšno delo gre in od kod ideja?

Gre za rahlo grozljiv in misteriozen ter fantazijskih elementov poln roman, primeren za mlajše in starejše ljubitelje fantazijske književnosti. Zgodba o Edgarju Kaosu, edinem človeškemu bitju, ki se po sklenitvi pakta s Smrtjo s posebnim razlogom vrne na Inkrematero, svet različnih bitij magije. Ta bitja posedujejo magijo, ker so sestavljena iz telesa in duše, ki je vir čarobne energije. Problem se pojavi s t. i. razduševalci, ki pričnejo bitja magije trgati na omenjena dela in jih spreminjati v krvoduhove (izmaličene nežive duše) in prazneže (izpraznjena telesa). Edgar kot človek nima duše (in magije), zato mu v vojni pripade posebna naloga. Je pa Edgar nekoliko neklasičen junak, ki prepozna, da kot človek obenem nima nič skupnega z bitji magije in da tudi ta stran postaja nekoliko sumljiva.

Ideja se mi je utrnila že dolgo nazaj, pravzaprav sem sanjala enega od prizorov ali celo le delček prizora. Sicer pa ideje včasih same od sebe prihajajo k meni, včasih pa jih moram žal prisiliti, da pridejo.

 

Kako poteka proces pisanja, imaš kakšen poseben kotiček, kjer lahko ustvarjaš v miru?

Idealen prostor je moja soba, se pravi prostor s čim manj motečimi dejavniki. A ker človek le redko naleti na idealne pogoje za neko ustvarjanje, je pač treba dobiti trdo kožo. Sama sem se z leti prakse navadila na hitro zgraditi in prekiniti svoj fokus ter ga spet znova vzpostaviti. V gimnaziji in na fakulteti sem tako že večkrat pisala med predavanji, pisala sem že na avtobusu, sredi noči, na potovanjih, v kavarni – pa verjetno še kje. Če si to lahko privoščim, se pravi, če me stranke res ne potrebujejo in s tem ne zanemarjam nobene dolžnosti, tu in tam pišem med študentskim delom v knjigarni. Seveda pa to ni način, ki bi ustrezal vsakomur. Sama skoraj nikoli nimam celega dne izključno za pisanje, zato moram sprejeti dobre in slabe posledice časovno fragmentiranega pisanja.

 

Kako mlad človek, kot si ti, obiskuješ namreč 3. letnik dvopredmetnega študija primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pride do tako velike založbe, kot je založba Sanje?

Pravzaprav sem s svojim prvencem do njih pristopila že v tretjem letniku gimnazije. 🙂 Postopek se je tako zaradi surovega stanja teksta kot drugih nepredvidenih dejavnikov – denimo epidemije – nekoliko razvlekel. Knjigo sem napisala in jo samozavestno poslala. Pred tem sem se pozanimala o tem, katere založbe so bolj naklonjene novim avtorjem in katere definitivno niso ter katere izdajajo žanr, v katerem pišem. Treba je bilo vztrajati, se pravi poklicati, če dolgo ni bilo odgovora na mojo e-sporočilo, in se v nekaterih primerih sprijazniti, če odgovora ni bilo. Pri Sanjah so mi najbrž dali priložnost, ker so opazili, da sem glede svojega pisanja smrtno resna in odprta za predloge za izboljšanje rokopisa. Seveda pa je tudi rokopis moral imeti nekaj oprijemljivega.

 

Kakšen slog pisanja si uporabila pri svojem prvencu?

V Imaginarnih svetovih je več pripovedovalcev, pišem pa v prvi osebi in v sedanjiku. Zdi se mi, da tak slog likom daje več pristnosti in da bralcu omogoča neposredni stik z liki, ko sinhronizirano z njimi doživlja vse, kar se jim dogaja. Tretjeosebno pripovedovanje, posebej v pretekliku, mi ne ustreza, ker me kot avtorico potisne v notranjost romana, kar se mi zdi čisto odveč oz. celo škodljivo za pristnost notranjega sveta. Saj so v njem liki, naj oni pripovedujejo. Zato so tu. Ni važno, kaj jaz kot popolnoma zunanji subjekt mislim o dogajanju v knjigi, pomembno je to, kar mislijo in počnejo liki.

 

Je težko vztrajati pri pisanju romana?

Težko je. Obupati je še težje. Pisatelj čuti, da nekako nima izbire: ali bo stvar zapisal, (in če bo treba, z lastno krvjo), ali pa ga bo ta razjedala do konca življenja. Sama se ne zanašam na motivacijo ali inspiracijo, ker sta obe nekaj sekundarnega, kar pride šele po tem, ko začneš pisati in pišeš iz navade. Sčasoma pisanje postane nekoliko manj naporno, celo prijetno, zelo prijetno. Še posebej prijetno je, če nimaš časovnih omejitev.

 

Kdo ti je stal ob strani, kdo je spremljal tvoje pisanje, prvi prebral in podal mnenje?

Prva bralka je bila mama, druge najboljše prijateljice, tretja pa urednica. Vse so mi stale ob strani. Še najbolj verjetno celo urednica Jerica Šemerl Harmel, ki mi je znala dati najkonstruktivnejše kritike ter spodbude, ki niso bile pokroviteljske, niso temeljile na prijateljstvu, temveč so bile čisto faktične, objektivne, in sem jih zato jemala resneje kot prijateljski »maš to«.

 

Torej to ni edina knjiga, prihaja jih kar cela serija, kar je velik zalogaj. Se ti zdi, da si zmožna speljati tako velik projekt?

Ja, zdi se mi, da jih bo pet, in zdi se mi, da bom zmogla. Pravzaprav nikoli nisem niti pomislila na to, da serije ne bi dokončala. Če bi me pri pisanju kaj ustavilo, bi to bil kakšen zunanji dejavnik, na katerega nimam vpliva, ne jaz sama. Vem, ljudje in naše želje se spreminjajo, a pisanje te serije je velik del mojega življenja že tako dolgo, da si res težko predstavljam, da bi ga lahko nadomestila s čim drugim.

 

Za konec najinega pogovora mi povej, zakaj ti je všeč literatura, branje in umetnost ter kaj ti pomeni?

Včasih težko razumeš, koliko ti nekaj pomeni, dokler to ne izgine. Če si zamislim situacijo, v kateri bi čez noč s sveta izginile vse umetnosti, si predstavljam, da bi to sčasoma korenito preobrazilo psihologijo homo sapiensa, in to v regresivni smeri. Resda bi se tehnologija lahko razvijala še naprej, politika bi potekala kot doslej (le da bi razpolagala z nekaj kovančki več), medicina, šole, promet, ekonomija, vse bi bilo enako moderno. A če bi bila človeku odvzeta edina dejavnost, ki je namesto njega ne more opravljati stroj, bi bila razlika med človekom in strojem morda usodno zabrisana. Umetnost torej zame pomeni ključno razliko med človekom in strojem. Pomeni esenco človeštva. Umetnost je tista dejavnost, ki človeka dela človeka, ker je umetnost zaradi umetnosti, ljubezen do nečesa, kar ni profitno, iskrena ljubezen, iskrena sreča, ki jo človek zgradi zgolj iz samega sebe.


Odlomek iz knjige

Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci in oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«

Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno od vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato z vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.

»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj ni treba,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.

Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomembno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadarkoli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«


Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Maja Kovač